Mišji ženin

Ne moremo se znebiti vtisa, da se uveljavljeni in večkrat nagrajeni avtorici v tej živopisani slikanici kar malo poigrata z bralci vseh starosti. Anja Štefan najprej zapelje zgodbo v hollywoodskem stilu: tri mlade, čedne in nališpane miške se vse vznemirjene in radožive odpravijo iskat ženina. In vse tri se nespametno zagledajo v velikega spečega mačka, ki s svetlečo dlako in ponosno držo mirno spi ob poti. Prva kar sklene: »Grem. Takoj. Ta bo moj!« V dveh verzih živali druge vrste izpove ljubezen, on pa le trzne in jo … ja, požre. Tudi druga ponovi isto napako. Šele tretja v grozi spozna, da to ni ženin, ampak smrt. Čeprav se pravljica srečno konča, globoke rane ostanejo. Za prvo miš je rečeno »kdo ve, kdaj si je spet opomogla, revica«, za drugo »kdo ve, če je sploh še kdaj iskala ženina«. Tudi v ilustracijah se neprikrito kažejo vse plati življenja: živahne barve, idilično izrisano travniško rastlinje, na obrazih mladih mišk pa je najti vse, od nepremišljene naivnosti do smrtne groze. Čeveljčki in košara, ki ostanejo za prvima dvema, delujejo prav pretresljivo. Še dobro, da »Mišji ženin« povzroča več nelagodja odraslim kot otrokom. Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2024, str. 75, avtor Tone Obadič.