Molitve

Čisto mogoče, da se bomo ob prebiranju pesniške zbirke Miha Pintariča od daleč spomnili na Quenaujeve Vaje v slogu. Isti dogodek, ista pripovedna vsebina skozi množico bolj ali manj literarno uveljavljenih, zabavljaških, pouličnih ali drugih načinov ubesedovanja. Tukaj pa vaje v slogu z enako obliko – molitve – dobijo še svoje protagoniste: enainšestdesetih jih je – od prvega ateista, različnih vernikov, pa fanatika ali poslovne nune vse do prostitutke, politika, delavca, kmeta, gurmana, psihoanalitika, borznega posrednika, celo hudiča (na – šaljivo? – prazni strani številka 66) in še Boga samega. Pintaričeve »molitvene vaje« znajo, kot pravi v spremni besedi Milan Dekleva, »razburkati obzorja misli in čutov«, a tudi nasmejati ob duhovitostih, ironiji, obešenjaštvu. Bralec se bo morda mestoma začuden ustavil ob nesmislih, banalnostih in tragičnosti; na dnu pa vendarle zaslutil tudi toplo človečnost in razumevanje do vseh ravni človeških eksistenc in osmišljanja življenj. (KKH)