Moskva – Petuški

Ne, to ni tista uboga iz trpljenja rojena, na večno trpljenje obsojena mati domovina, niti ni tista veličastna, vseobsegajoča, od vzhoda do zahoda razprostranjena dežela polna velikih imen, kulturnih zakladov, naravnih bogastev in čudes, s katerimi zgodovina bogati in obremenjuje naše zavesti. Tu ni Dostojevskih, Tolstojev, Leninov, carjev in caric. Je le preprosta ruska duša, ki nas ob branju Jerofejevega, prej povesti, kot romana, hočeš ali ne prevzame. Na prvi pogled ga lahko primerjamo z vragolijami Dannyjeve druščine pri Steinbecku ali z nebrzdanimi dogodivščinami zapletene Kerouac-ove osebnosti. Pri taki količini z alkoholom prenasičenih hlapov, ki pri branju kar butajo v nas, pri prav absurdno nesmiselnih receptih za aperitive, s katerimi si junaka lajšata dušo na potovanju od Moskve proti Petuškom, je težko govoriti o vsebini knjige. To ni zgodba z repom in glavo ampak s filozofijo pretkan izlet v polno ali prazno. Je potovanje, ki ima svoj cilj, a namen tega ni ga doseči temveč tisto, kar se dogaja vmes. Ste pripravljeni iti na pot od prestolne Moskve v kakih 100 kilometrov oddaljene Petuške, kjer potovanje postane pijančevanje in z glavnim likom si deliti steklenico alkohola, svoje misli in svojo dušo? Pot je beg pred peklom v raj, iz sveta groze in nasilja v svet sreče in dobrote. (BM)