Nezakonita melanholija

Med leposlovjem in dokumentarnostjo. Žanr kronike, katere iznajdbo si lastijo latinoameričani, je zvrst pisanja, ki v sebi skriva kratko prozo, dokumentarno literaturo, spomine in morda še kaj. Carlos Pascual je Mehičan, ki že kar nekaj let biva v Sloveniji in je v svoji novi domovini že izdal dve knjigi (obe sta predstavljeni tudi na pričujoči spletni strani). Kot zapiše nekje proti koncu Nezakonite melanholije, ima vsak kronist določen “greh”. Njegov naj bi bil nered v zaporedju dogajanja, česar klasični kronisti ne delajo. Morda je tudi zaradi tega potrebno nekaj več zbranosti pri branju, saj so časovni preskoki znotraj posameznih kronik precej opazni. A Mehika zaradi tega ni nič manj čarobna. Poseben svet, poln nenadnega in nenavadnega nasilja, ki pa ga domačini jemljejo kot nekaj vsakdanjega. Carlos Pascual vodi bralca skozi postaje svojega življenja, kakršne povprečen Slovenec res težko dojema. Nasilje na ulicah, izsiljevanje, likvidacije, samomori, spektakularni pobegi, iskanje azila, skoraj nemogoč odhod v ZDA, svet filma in literarnih revij. Zadnja kronika se dotika njegovega bežnega stika s cirkusom in najbrž ni po naključju postavljena na konec. Življenje je včasih res mogoče primerjati s cirkusom. (dobreknjige.si)