Nož v ustih

Agata Tomažič je diplomirala iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV. Zaposlena je bila sprva pri Delu, od leta 2002, kjer je pisala reportaže in bila članica uredniške ekipe štirinajstdnevnika Pogledi. Potem pa se je zaposlila na ZRC SAZU, kjer se ukvarja s promocijo raziskovalnih vsebin. Prevaja iz angleščine in francoščine, pretežno leposlovje in humanistiko. Osrednja tema, ki se vleče skozi vseh sedemnajst kratkih zgodb, bi lahko bila, kot je omenila tudi Ana Svetel v svoji spremni besedi samost in vdanost v usodo Glavni junaki se večkrat znajdejo na točkah, ko bi lahko kaj spremenili, pa v to, da se kaj da spremeniti, ne verjamejo več. Življenjske izkušnje in pretresi nas zaznamujejo in tako kot odrasli včasih obstanemo na mestu. Ne verjamemo več, da se nam lahko zgodi kaj lepega, da bi se lahko stvari končale v naše dobro, da bi nam kdo lahko pomagal, da bi nas kdo lahko imel rad. Začnemo verjeti, da za ta svet nismo dovolj dobri in da bo naravna selekcija opravila svoje. Seveda tudi ne verjamemo več nikomur od ljudi, ne v naši bližnji, ne v malo bolj oddaljeni okolici. Morda nas edino otroci, s svojo vero v to, da je vse mogoče, zbudijo iz otopelosti. Pa nas otroci, ki jih včasih lahko imamo, včasih pa ne, lahko osrečijo? Kaj ali kdo nas sploh lahko osreči? Kaj bi bilo potrebno, da bi po tem, ko v življenju nekajkrat trdo pristanemo, spet začeli verjeti v to, da je svet okoli nas lahko tudi lep? Morda pa bo jutri vendarle čas za presenečenja in spremembe. Pa smo na njih pripravljeni? V enem svojih intervjujev je Agata Tomažič dejala, da bo na koncu vse v redu, tudi kadar se zdi, da gre vse narobe. Prav tako je dejala, da je brati srečne zgodbe o srečnih ljudeh vendar dolgočasno. In morda je to, da gre vse narobe, najbolj prav. Ker se na ta način naučimo živeti. Naučimo se živeti s tistim, kar je v nas in na kar smo, med tem ko se dogajalo življenje, že davno pozabili. (dobreknjige.si)