Onkraj jezera

Navidez lahkotne zgodbe, ki opisujejo vsakdanje življenje na površju, pod katerim vsake toliko zabrbotajo čustva in negotovosti junakov. Resničnosti vsakdana še bolj plastično konstituira jezikovni minimalizem, precizen v svoji preprostosti in prepričljiv v pomenih. Poetika asketskega, očiščenega besedila ima svojo logiko, junaki počasno prehajajo iz stvarnega sveta odnosov v svetove domišljije in labirinte spominskih asociacij, celo amnezije. Zgodbe, ki se hranijo z mislimi, idejami in doživljanji iz predmetnega sveta, ki pa se samo včasih zdi realen. Kaj je resnično in kaj je le domislek, rojen iz napačnih predpostavk, kaj je le slutnja: občutki so nezanesljivi, zlagamo jih kot sestavljanko, po drobcih, iz katerih ugibamo o dokončni resnici, resnicah, mejah med realno doživetim in umišljenim. Resničnost je neoprijemljiva, izmuzljiva in nepredvidljiva. V zbirki se prepletajo prizori realnega in sanjskega, na primer v zgodbi Letoviščarji so to srečanja s skrivnostno žensko, ki je hkrati prisotna in je ni. Ali v zgodbi Tok stvari, ko drobci zunanjih dražljajev obudijo uvelo naveličanost med moškim in žensko, ki ju povezuje teža skupnih odločitev. Pa v zgodbi Poslednji romantik, v kateri ženska strastno vadi igranje na klavir in se obsedeno hrani z mislijo, da bi moral njen mladi varovanec izkoristiti svoj talent za igranje klavirja, namesto za plavanje, idejo, ki se kljub temu, da si jo močno želi in si zanjo fanatično prizadeva, sesede sama vase. Medsebojna interakcija posameznikov, običajno moškega in ženske, raziskovanje odnosa med spoloma, so poleg jezikovne samosvojosti in značilne resnobne poetike, ki smo jih uzirali že v avtorjevem prvencu Agnes, ustvarjalne literarne stalnice švicarskega avtorja. (Tatjana Pristolič)