Opoldne nekega dne

Pripovedovalec romana nas od prve strani prepričuje, da je zadovoljen s svojim življenjem. Opiše svojo ljubečo ženo, odrasla otroka, uspešno poslovno pot in ljubeče odnose z družino. Hkrati se pogosto primerja z bratom dvojčkom, ki je na videz njegovo popolno nasprotje, vendar ga doživlja kot nepogrešljivega zaveznika. Na trenutke se v pripovedi zazdi, da za navidezno skladnostjo nekaj ni v redu – da je pripovedovalčeva sreča morda samo fasada. Avtor spretno stopnjuje napetost in nas pripravi do tega, da slutimo prelom. Ta se res zgodi, a v precej bolj šokantni obliki, kot bi si lahko predstavljali. Knjiga tako odpira vprašanje: je pripovedovalec res živel srečno življenje ali pa se je le ujel v lastne iluzije? (BM)