Ozka pot globoko do severa

Richard Flanagan (letnik 1961), tasmanski pripovednik z ženo slovenske krvi, se je, navdihnjen z očetovo epizodo v japonskem vojnem ujetništvu, lotil raziskovanja spomina na gradnjo železniške proge med Bangkokom in Burmo. Tiste, o kateri govori tudi film Most na reki Kwai, le da tam ujetniki požvižgujejo in so polni bodrega duha, tu pa stradajo, umirajo, gnijejo pri živem telesu, gladujejo, padajo v drek in blato, vse pod budnim batinanjem stražarjev, ki se pri kaznovanju ne znajo ustaviti. V suženjskih in vremensko peklenskih razmerah je na progi delalo 60 tisoč ujetnikov, petina jih je pri tem umrla in o tem je knjigo napisal že Flanaganov oče. Vendar gre sin z Ozko potjo globoko do severa dlje, ne ostaja samo pri mučnih opisih taboriščniškega življenja, pri popisovanju nesmiselnih žrtev, izročenih na nemilost oficirjem in stražarjem, ki naspidirani – dobesedno – lovijo nemogoče norme in poskušajo biti pri gradnji čim požrtvovalnejši, seveda s tujimi življenji. (Anton Brlan)