Pariški bohémi (1889-1895)

Ulrike Wolff Thomsen je v zasebni zbirki odkrila rokopis, ki je bil glede na kazalo večinoma izgubljen. Ohranila so se le poglavja, v katerih avtorica, slikarka Rosa Pfäffinger (1866–1949), obravnava obdobje od leta 1887 z vstopom na münchensko slikarsko šolo, nadaljuje z obdobjem pariškega bohemstva, ki se mučno konča z odhodom leta 1895. Avtobiografsko poročilo nudi avtentičen vpogled v bohemski krog, h kateremu so neposredno in posredno spadali pomembni umetniki na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja: poleg avtorice še Frank Weedekind, August Strinberg, Willy Gretor, Hans Dahlerup, Marija Slavona, Knut Hamsun, Albert Langen. Bohemski skupnosti je nekaj časa pripadala tudi avtoričina mladostna prijateljica in študijska kolegica Ivana Kobilca.  Ta pariški bohemski krog ni bil nekaj neformalnega in omejenega tgolj na naključna druženja v umetniških lokalih. Pripadniki so tvorili stanovanjsko skupnost, v kateri so eksperimentirali z novimi življenjskimi slogi. Duhovni vodja je bil samozvani »nadčlovek« Willy Gretor, ki je spretno manipuliral z Nietzchejevo filozofijo, labilnimi »emancipiranimi« ženskami, umetnostjo ter z denarjem bogate dedinje Rose Pfäffinger. To ni le zgodba o umetnosti in umetnikih, to je zgodba o storilcu in žrtvah, ki jih od profanosti loči le rafiniranost in svetovljanstvo. (BŠ)