Polna glava radosti

V zbirki šestnajstih kratkih zgodb se Spahić vrača na temačno področje skrajnih duševnih stanj, nervoz, ki počasi brbotajo v posameznikih in se kot gobavost ali nematerialna oblika dediščine prenašajo znotraj družine ali vasi. Vanjo nas uvedejo Heliocentrične pripovedi doktorja Maksima Džankića, ki je tudi ena najspretnejših zgodb v zbirki in nastavi takt ter tematiko sledečih. Zgodbe puhtijo od duha po smrti in nelagodju, ki ga spodbujajo odmerki alkohola, cigaret in narkotikov, motivov odsotnih ali mrtvih staršev, njihovih dramatičnih samomorov in likov bolj ali manj frustriranih pisateljev. Poleg hvaljenega Spahićevega stilizma najbolj navdušijo tudi zgodbe, v katerih se pokloni pisateljskim velikanom – Bernhardu in Carverju, pri čemer se avtor izkaže tudi kot bralec. (ŠP)