Potepuški okruški

Ireno Cerar poznamo kot avtorico pravljičnih vodnikov po Sloveniji. Zadnjih pravljičnih sedem let pa je raziskovala poti tudi izven naših meja v zamejski Italiji, Avstriji, Madžarski in na Hrvaškem. Potepuški okruški so njeno prvo potopisno – leposlovno delo. So okruški zgodb, ki niso sodili v najnovejši vodnik Pravljične poti brez meja. So spomini na hojo po osupljivo lepih krajih, njeno zunanje in notranje potovanje. So srečanja z ljudmi in legendami. Resnično bi bilo škoda zavreči te okruške. (Dobreknjige)

Mnenja bralcev

Zapiski, za katere nam avtorica že uvodoma pojasni, da gre za vtise, ki so se spotoma nabirali med raziskovanjem za nek drug popotniški vodnik. Bolj kot opisi poti so tu v ospredju občutki (ko bralci skupaj z Ireno ugriznemo v sočna jabolka, začutimo pomen ženskega zavezništva, ko s prijateljico osvoji skalnat vrh, ko martinčkamo na soncu ipd.) in ljudje – poleg Mihe in Klare, ki jima je knjiga tudi posvečena, Irena naklonjeno omenja sopotnike in tiste, ki jih obišče ali naključno sreča med svojo hojo. Drobni, a toplo prijazni osebni spomini.

P.S. Ne morem si kaj, da bi posebej ne omenila podnaslova. Besedne igre me vedno razveselijo.

Veronika

Všeč mi je naslov knjige, saj gre za dodatna doživetja avtorice ob pisanju izletniškega vodnika Pravljične poti brez meja. Pri tem izpostavlja ljudi, ki jih je srečala in so pripomogli k osnovni knjigi ter avtorici razširili obzorja. V Potepuških okruških smo te zanimive osebe spoznali tudi mi, bralci.

Dodatno bi izpostavila še dejstvo, ki me je presenetilo, in sicer, kako se narodna zavest in uporaba slovenščine ohranja v italijanskem zamejstvu in kako se izgublja v avstrijskem zamejstvu. Verjamem, da to ni samo v ljudeh, ampak tudi v politiki. Vsekakor upam, da se slovenščina ohrani tudi v zamejstvu, saj zaradi specifičnega besedišča, v vsakem področju, bogati celoten jezik.

Karmen

Že naslov mi je bil všeč, saj gre za potepanja po robu naše dežele in malo čezenj. Takšna, kakršna sem, imam tudi sama rada potepanja, nekaj sem jih že “opravila” z nekoliko pravljično oz. zgodbarsko vsebino, kar je za avtorico tudi značilno. Ravno prav dolgi opisi doživljanj, da te zamika podati se še kam, na primer v Bilčovs in Djekše ter tam najti slovenske odtise, ljudi in zgodbe. Odlična knjiga.

Marjetica