Slepa luč

Čilski pisatelj je napisal zanimiv, žanrsko hibriden roman. Prva štiri poglavja so posvečena znanstvenikom, ki so prispevali nekatera od ključnih odkritij 20. stoletja na področju astronomije, matematike in kvantne fizike, pri kemiji pa je zajeto celotno obdobje zadnjih 200 let. Avtor pravi, da je pri podajanju njihovih biografskih zgodb poskušal ostati čimbolj zvest resničnim dejstvom, delno pa je dodal tudi svoje domišljijske vložke. Hkrati poskuša bralcu približati izsledke teh genialnih vizionarjev, ki so ustroj sveta in vesolja videli na način, ki izrazito odstopa od naših ustaljenih predstav. Kljub svojim naporom so doumeli, da je človeškemu umu svet spoznaten le v fragmentih, celota pa ostaja v domeni negotovega in iracionalnega. Ni naključje, da se roman začne z nacističnimi veljaki in nadaljuje s kemikom, ki je odkril sintetično modro barvilo. Njegovi nasledniki so namreč prek te snovi prišli do cianida in na koncu ustvarili Cyclon B, plin, s katerim so bili v koncentracijskih taboriščih umorjeni milijoni ljudi. S tem pisatelj odpira vprašanje moralne odgovornosti znanstvenikov, ki so po eni strani prispevali k napredku človeštva, a so bila hkrati nekatera njihova spoznanja uporabljena za namene, ki so šli prek vseh meja človečnosti. V zadnjem petem poglavju Labatut spregovori o svojem lastnem doživljanju sveta in znanosti. Kljub kompleksni večplastni vsebini je branje tekoče in na trenutke prav napeto. Knjiga se je uvrstila v izbor za mednarodno nagrado Booker. (JMV)