Slovenci v zgodnjem srednjem veku

Zbornik, ki je nastal pod okriljem Svetovnega slovenskega kongresa, je za kogarkoli, ki ga zanima preteklost Slovencev, prava poživitev v poplavi del, ki v duhu predzadnje mode s področja študij nacij in nacionalizmov zanikujejo obstoj Slovencev pred sredino devetnajstega stoletja, saj govori o Slovencih že v okolju zgodnjega srednjega veka. Odpira ga članek Igorja Grdine, ki dokazuje neznanstvenost izgona Slovencev iz srednjega veka, nadaljuje se s člankom Janeza Höflerja o poimenovanju Slovencev ter s člankom Staneta Grande o Koroški do leta 1848. Sledita članka Jakoba Müllerja o etno- in ligvonimih, ki so povezani s Slovenci, ter Marka Snoja o jeziku »naših« prednikov na prelomu prvega tisočletja. Zbornik zaključi članek o kontinuiteti slovenstva v luči onomastike. Gre za eno temeljnih del, ki pobijajo modernistične hipoteze o neobstoju slovenskega naroda pred dobo zahteve po Zedinjeni Sloveniji, in ki tako v drugačno luč postavlja večji del novejšega razumevanja zgodovine danes s Slovenci poseljenih območij: ne le teorij o obstoju t. i. alpskih Slovanov in o obstoju Slovencev v 16. stoletju kot o »le« jezikovni skupnosti , ampak tudi pojmovanje dogodkov sredi šestega stoletja, ki se jih razumeva kot naselitev Slovanov, kakor morda tudi od hegemonije zavrnjene hipoteze glede navzočnosti slavofonega prebivalstva med Jadranom in Donavo v antiki. (MG)