Slovenština in jaz

Očetu, v Bosno odseljenem Slovencu, in mami Bosanki je preselitev otroka iz območja vojne k sorodnikom na Koroško edina rešitev. Otrok se srečuje z administrativno spremembo nacionalne identitete, učenjem drugega jezika in odtujitvijo od staršev in družine. Hčerka si želi ostati s starši, a oni za njeno dobro vztrajajo, da ostane pri sorodnikih v Sloveniji. Varnost družinskega okolja ter bližina staršev se ji zdijo dovolj za uspeh. »Vedela sem, da mi zdaj nihče ne bo mogel do živega, ne učiteljica ne sošolci, niti slovenština … saj če imaš ob sebi atija in mamo, nikjer na svetu ne moreš biti tujec.«

Problematičen pristop učiteljice deklico vodi v vse večjo sramovanje in zapiranje vase. Nepoznavanje pedagoškega pristopa do priseljenih tuje govorečih otrok v zgodnjih devetdesetih letih pripelje do občutljive pedagoške situacije. Profesorica ji v razredu med poukom pove, da mature ne bo naredila. Kot srednješolka je prepričana, da zanjo veljajo »drugačna pravila igre, kot za večino drugih«. Kaj naj pričakuje srednješolska profesorica slovenščine od dijakinje, ki je v Sloveniji od sedmega razreda osnovne šole? Na svoj način je Simoni pomagala, da uspešno zaključi šolanje in napiše ganljivo izpoved užaljene in vztrajne deklice. (AH)