Šola za dobre matere

“Slaba mati sem. Se pa učim biti dobra.”

Šola za dobre matere je prvenec ameriške pisateljice Jessamine Chan, ki je že kmalu po izidu leta 2020 požel velik uspeh tako pri bralstvu kot pri kritikih, bil večkrat nagrajen in je medtem preveden v več kot dvajset jezikov. Glavna protagonistka je Frida Liu, mama osemnajstmesečne Harriet. Harrietin oče Gust je Frido Liu zapustil kmalu po rojstvu hčerke in živi z novo, seveda precej mlajšo partnerko. Frida Liu je zaradi skrbi za hčer in delovnih obveznosti izčrpana. Nekega dne pusti Harriet samo doma, prepričana je, da ne bo nič narobe, vendar se zunaj zadrži dlje, kot je načrtovala, zato je obsojena na enoletno bivanje v prevzgojnem domu. V domu, ki je pravzaprav zapor, so nameščene matere, ki so jim zaradi večjih ali manjših prestopkov (začasno) odvzeli otroke. Cilj državnega programa je iz slabih mater narediti dobre oziroma popolne. Nekatere od njih pritiskov ne zdržijo in obupajo, čeprav to pomeni, da bodo izgubile starševske pravice, večina pa se jih trudi čim bolje izpolnjevati naloge, tudi tiste najbolj absurdne, v upanju, da bodo program uspešno opravile. Poleg zgodbe Fride Liu tako dobimo vpogled v življenja drugih mater in tudi očetov, ki bivajo v podobni, čeprav očitno precej manj strogi inštituciji nedaleč stran. Čeprav gre za satiro in distopijo, v kateri so situacije prignane do skrajnosti, se zdi romaneskni svet kar nekako preveč podoben resničnosti. Roman še kako drži zrcalo sodobni družbi in odpira številne aktualne teme. V prvi vrsti gre seveda za odnos družbe do žensk, od katerih se še vedno pričakuje ne samo, da bodo v nekem trenutku postale matere, ampak da bodo popolne matere, ki bodo svoje življenje v celoti podredile otroku in ki v vzgoji in odnosu do otrok nikoli ne bodo naredile nobene napake. Roman je tudi kritika socialnih služb, ki pogosto delujejo rigidno ter nimajo posluha za posameznika in se ne sprašujejo o vzrokih in razlogih, temveč vidijo samo posledice. Obenem gre za prikaz sistema popolnega nadzora, državnega aparata, v katerem osebna svoboda ne obstaja več in ki posameznika oziroma njegovo vedenje ocenjuje s točkami, vsak odklon od ‘prave poti’ pa kaznuje z odvzemom pravic. Gre za izjemno napeto, tudi srhljivo branje, ki na trenutke prav ‘boli’, tako zelo, da pomislimo, da bi knjigo odložili – tudi zato, ker med branjem ves čas preizprašujemo sebe (in se ob tem zavedamo, da bi v svetu Fride Liu najverjetneje tudi same pristale v šoli za dobre matere). (dobreknjige.si)

Mnenja bralcev

»Nekateri ljudje pod pritiskom uživajo, Frida pa ne. Mogoče ji ne bi smeli zaupati nobenega živega bitja. Mogoče bi morali ljudje do otrok priti počasi – od lončnic do domačih ljubljenčkov in šele na koncu do otrok.« (Str. 193) Pri svojem delu se veliko srečujem s starši, ki jim vzgoja ne gre prav od rok; katerih odnos do otrok je neprimeren in neučinkovit ter celo škodljiv. Pogosto razmišljam, da pri nas, bolj kot zavodske ustanove za otroke in mladostnike, potrebujemo nekakšne zavode za starše. Pri branju sem večkrat razmišljala o tem, kako bi v romanu opisana ideja zaživela pri nas … Če bi ne imela toliko poklicnih izkušenj, bi knjigo zagotovo brala drugače …

– Tanja

Zelo berljiva knjiga in med branjem so se mi porajala mnenja od tega, da služba za socialno delo v Ameriki res ne more biti tako grozna, ter nazadnje do tega, da je bistvo romana v tem, kako se matere obsoja za vsako odločitev, ne da bi se jim nudilo zadostno podporo pri skrbi in vzgoji otrok. Od mater se pričakuje popolno odrekanje vseh svojih potreb in želja, ker naj bi – po mnenju družbe- bile lahko samo tako dobre matere.

– Maruša

Bizarna zgodba, ki pa glede na situacijo v svetu žal ni tako zelo neverjetna. Prevzgojni dom za slabe matere, kjer morajo izpolniti naloge in postati popolne matere, samo tako bodo lahko svoje otroke dobile nazaj.

– Sara

Knjiga je bila zame, ki sem tudi sama mama, žalostna in grozljiva, saj je njene določene dele, čeprav se zgodba dogaja v nedoločeni prihodnosti, mogoče preslikati tudi v sedanjost. S tem mislim na situacije, ko posamezniku, ki v resnici potrebuje pomoč, spodrsne in pristane pod nadzorom različnih institucij-te pa pogosto ne dopuščajo nikakršnega drugačnega obnašanja kot takega, kot si so ga oni zamislili. Ko se človek znajde v takem kolesju, pogosto žal ni izhoda  začaranega kroga. Ko mami vzamejo otroka, je nekaj najbolj groznega na svetu. Knjiga naj bo opomnik, da bodimo drugemu najprej človek in da, ko nekdo naredi nekaj, kar nam je nedoumljivo, stopimo v njegove čevlje in poskušamo razumeti zakaj – in ne le obsojati.

– Jana

Tega, kar je naredila Frida, sicer res nobena mati ne bi smela storiti, vendar ravno tako nobena ženska ne mati nikoli ne bi smela prestati česa takega, kar se je zgodilo Fridi že prej in po tem, ko je majhno hčerko Harriet za dve uri in pol pustila samo. Vrednote družbe, ki jih roman podrobno secira skozi Fridino zgodbo, so take, kakršne prevladujejo tudi v naši: površinski odnosi, neodgovorni moški, ki se na vsem lepem kar »zaljubi« v mlado povzpetniško vplivnico in pusti nosečo ženo, pasivna agresivnost kot edini sprejemljivi način komunikacije, ki izničuje zločinskost tovrstnih dejanj, praznost ljudi, socialni delavci, psihologi, sodniki … brez vsake sposobnosti empatije, ki ocenjujejo matere, čeprav jih veliko sploh nima lastnih otrok, raje psa!, »popolne matere po standardih, ki jih postavljajo družbena omrežja … Na videz žive lutke so res znanstvena fantastika, toda vse drugo, kar slika Fridina zgodba, je žal realna slika našega časa, tako realistična, da branje mestoma boli in na trenutke kar pozabiš, da bereš predvsem – izvrstno literarno delo.

– Maša