Starec, ki je bral ljubezenske romane

Roman preveden v petintrideset jezikov po zasedbi oseb in enostavni zgradbi spominja na Hemingwajevo večno uspešnico Starec in morje. Tudi po umetniškem vtisu in globini sporočila ne zaostaja. Starec je glas pragozda in starih plemen, ki so se znala prilagoditi in preživeti na veke. Instant zadovoljstva zahoda kot so množičen turizem, kupljena spolnost in alkohol spodkopavajo stari red in sprožijo nihalo smrti, ki ga starec lahko vrne v ravnovesje. Ekološka in socialna nota sta podani premišljeno, v odmerku, ki se ga da zaužiti brez presežka trpkosti. Pripovedovalec je potrpežljiv, naučil se je čakati. Ne toliko zaradi starosti (roman je izdal pri triinštiridesetih) kot zaradi poltretje leto trajajočega staža političnega zapornika pod Pinochetovim režimom. Prenaša upanje, da se ne bomo več le spraševali, kdo bo koga, ampak kako lahko s svojo močjo ravnamo odgovorno. (Dobre knjige)