Sveža voda za rože

Francoska avtorica Valerie Perrin je s svojim romanom Sveža voda za rože dosegla svetovno slavo. V letu 2024 je zgodba zaživela v slovenskem jeziku.

Violette Toussaint je oskrbnica pokopališča v majhnem francoskem kraju. Pod črno uniformo nosi veselo obarvana oblačila, tako kot se pod navidezno resno osebo, skriva zelo občutljiva ženska, ki ji je življenje pustilo hude brazgotine na srcu. Po otroštvu, preživetem v rejniških družinah, se je kot najstnica noro zaljubila v čednega in precej brezdelnega Philippa, s katerim si je ustvarila družino. Mož jo je kmalu razočaral, njegovi starši pa je niso nikoli sprejeli. Philippova največja strast ostajata motor in ženske. Kljub temu Violette najde svojo srečo v družinskem življenju, v katerem vzgaja njuno hčerko Leonine in dela kot upraviteljica rampe na železniškem prehodu. Ko železnica postane avtomatizirana, Violette skupaj z možem izgubi službo. V tistem trenutku se ji zdi prosto mesto pokopališkega čuvaja odlična rešitev.
Leta pozneje Violette sama skrbi za pokopališče, tolaži obiskovalce, ki žalujejo za svojimi najdražjimi, sprejema potepuške živali ter skrbi za vrt in rože. Leta minevajo, dokler nekega dne iz Marseilla ne prispe detektiv Julien z nenavadno prošnjo – njegova nedavno preminula mati je izrazila željo, da bi bila pokopana ob nekemu gospodu, kateri njemu ni bil nič znan. Izvemo zgodbo zaljubljencev, pa tudi dejstvo, da nista edina mrtva prebivalca tega pokopališča, katerih življenja se nam razkrijejo šele po njihovi smrti.

Zgodba je oda življenju in hvalnica ljubezni. Kajti ovenela roža pred svojim koncem vedno vrže v svet seme, ki enkrat, po času teme in tišine, požene v svet majhen zelen poganjek proti soncu. Iz tega nas ta zgodba uči, kako iz drobcev spet sestaviti celoto. Valerie Perrin nas je spomnila na eno pomembno stvar, ki ostane tudi, ko je brezno žalosti najglobje – umreš samo enkrat, živeti pa moraš vsak dan. Enotnega odgovora na to kako živeti ni – za vsakega od nas gre za drugačno resnico. (ŠS)