Testamenti

Menda gre za najbolj pričakovano knjigo leta 2019. Pravzaprav je od izida “Dekline zgodbe” minilo že 35 let, vprašanja o tem, kaj se je zgodilo z Gileadom, pa so postala vse glasnejša po televizijski uprizoritvi pred časom. Deklina zgodba se v Testamentih nadaljuje s spremljanjem Nicoline poti, njenih in sestrinih pričevanj, prehodi med mejami iz Gileada in vanj, pa seveda spremljanjem dogajanja znotraj in zunaj meja. Teta Lydia, upravnica ženskih zadev v Gileadu, shranjuje uporabne dokaze, mikrozapise. Sledi z obeh strani meje so kot nekakšni testamenti, spomeniki padlim, pogumnim. Zapuščina je tema simpozijev, zgodovinskih raziskav in interpretacij, pisateljica se poigra z dejstvom, da bi lahko zgodbo kdo drug zapisal tudi drugače. Nekatere sledi so vendarle neizpodbitne, tako zgodbo dokončajo zgodovinski dokazi. Bralcu se tukaj ne smejo razkrivati, zato, da si tudi sam lahko ustvari svojo sliko, predvsem o teti Lydiji, lahko pa potrdim, da je, tako kot v prvem delu, v Gileadu zbrano vse zlo, ki ga poznamo iz vsakdanjika in zgodovine, zopet s šovinističnim naglasom, še posebej so na udaru izobraženke, “pametnjakovičke”, opisom mehanizmov v totalitarizmih, ki se sesujejo sami od znotraj zaradi korupcije, izdajstev, enumja, sle po moči ali s pomočjo zunanjih dejavnikov. Osvoboditev (vsaj kakega) človeka ne gre brez žrtev, idealistov, žensk in – knjižnic. Distopični roman, družbena kritika, le še bolj kostumizirana, da bo lažje razumeti tudi širšim množicam. Nazorno pisanje in lahko branje. (dobreknjige.si)

Mnenja uporabnikov

Knjiga se prebere na en mah. Nisem jo odložila, dokler je nisem do konca prebrala. Zelo mi je všeč slog njenega pisanja in mačin kako te potegne v njeno pripoved. Tekom zgodbe ima nešteto pametnih misli, ki ti dajo možnost za razmislek o odnosih do soljudi in do boga. Zelo priporočam.

– Darja

Nisem še brala Dekline zgodbe, videla le drobce televizijske serije, a po prebranih Testamentih vem, da bom kmalu v knjižnici poiskala tudi Deklino zgodbo.

– Tina

Zdelo se mi je super, da je nadaljevanje Dekline zgodbe postavljeno v več pripovedovalk, ki vsaka na svoj način še bolj bogato opišejo svet. Všeč mi je tudi aktivna drža, ki jo liki zavzamejo, spuščanje v kljubovanje sistemu, česar v Deklini zgodbi, razumljivo, skoraj ni bilo.

– Jana

Spomnim se časa, ko sem prvič prebrala Deklino zgodbo. Bilo je leta 2016, Trump je prvič zmagal na volitvah in vzporednice med zgodbo in resničnostjo so se pisale kar same. Nisem mogla brati, ne da bi me spreletaval srh nad tem, kako lahko posamezni koraki represije, ki se zdi morda celo logična v tistem trenutku, pletejo mrežo totalitarne države, kjer so vse do zdaj pridobljene svoboščine kar naenkrat izbrisane. Nadaljevanje zgodbe sem zato pričakovala hkrati z navdušenjem in skepticizmom, kaj lahko novi del še doda ustvarjenemu svetu. Ob branju Testamentov se mi je to vprašanje potrdilo. Kaj res doprinese novi del in ali nam je zares potreben? Upala sem, da bo novi del dodal nekaj potrebnega ali zanimivega svetu Gileada, vendar mi je na nek način zmanjšal moč prvega dela. Ta se namreč mojstrsko dvoumno zaključi – bralec ne dobi zadoščenja, a vendar je v tem moč knjige. Nova knjiga to dvoumnost pohodi, perspektiva treh žensk povezanih z Gileadom sicer temelji na dramatičnem zasuku oz. razkritju, ki pa vendar ni tako neočiten, kot je avtorica želela in ga je moč uganiti. Lahko razumemo željo po nadaljevanju zgodbe, predvsem ker ponovno živimo v časih, ko si je čisto mogoče predstavljati takšno situacijo, vendar pa se mi to ne zdi dovolj dober razlog za potrebno po novem delu. Vseeno knjigo priporočam pa čeprav zato, ker je Atwood izvrstna pisateljica in se knjiga “dobro bere”.

– Maruša

Knjiga je nadaljevanje knjige Deklina zgodba in prav tako fantastična. Se vedno so na udaru modne ženske – intelektualke, pogumne, odločne, nezlomljive – take so bile pravzaprav trn v peti prav vsem družbam. Teta Lydia je poosebljen lik “ženska ženski največji sovražnik “. Žalostno, a resnično. Zaradi Deklinih zgodb in Testamentov nikdar ne smemo odvezati v boju za naše pravice (žensk).

– Jana