Tiha kristalizacija

V tej nenavadni zgodbi ostaja marsikaj nepojasnjeno, o dogajanju ne izvemo natančno ne kje in kdaj, niti kako in zakaj. Je pa na neimenovanem otoku zelo otipljiva atmosfera terorja avtoritarnega režima, ki z zloveščimi enotami lovcev na spomine preganja tiste, ki imajo sposobnost ohranjanja spominov. Povsem nepredvidljivo namreč iz vsakdana prebivalcev otoka izginjajo različne stvari – znamke, klobuki, vrtnice, ptice, fotografije … Izginjajo iz njihovih misli in spominov, do njih ne čutijo nobene navezanosti več. Da bi bil izbris temeljit, te predmete tudi fizično uničijo. Za izginulim ne prihaja nič novega, ostaja le praznina. Večina otočanov spremembe, ki jih izginjanje prinaša v njihov vsakdanjik, sprejema pasivno, brez upora in obžalovanja, sprijaznjeno z neizogibnostjo izgube. Ko izginejo še koledarji, otok obtiči v večni zimi.

Avtorica v ospredje ne postavlja toliko samega mehanizma izginjanja, temveč doživljanje osrednjega ženskega lika, ki je tudi pisateljica. Pokojne starše ji nadomešča starejši družinski prijatelj, ki ga kliče ded. Urednik njenih knjig pa je eden tistih, ki se spominja. Da bi ga zaščitila pred spominsko policijo, mu nudi zatočišče v skriti sobici svojega doma. Naposled izgine tudi literatura. Večina knjig na otoku konča na grmadah. Pisateljica se zaposli kot strojepiska v trgovskem podjetju, a ob spodbudi urednika vendarle dokonča svoj roman. Tudi ta govori o izgubi. Njen tihi upor proti vse večji praznini je pisanje in vez, ki jo ohranja z urednikom.

Roman je v japonščini izšel leta 1994, v angleščino je bil preveden leta 2019, leto pozneje pa je bil nominiran za več uglednih nagrad za književnost, med drugim za mednarodnega Bookerja. (JMV)