Tihotapci

Utemeljitev strokovne komisije

Roman Tihotapci (org. Het Pungelhuis) nizozemske pisateljice Annet Huizing je v slovenščino prevedla Mateja Seliškar Kenda, izdala ga je založba Zala leta 2024. Zgodba spremlja najstnika Oleja, ki po dedkovi smrti podeduje staro hišo – kraj, kjer se skriva veliko več kot le zapuščina. Na družinskem posestvu se začnejo razkrivati zamolčane skrivnosti iz preteklosti, ki so dolgo oblikovale družinske odnose, pa tudi posamezne člane družine. V ospredje stopijo teme o odnosih posameznikov in v skupnosti, dediščini, travmah, identitetah, sprejemanju drugačnosti, pa tudi zgodovinski kontekst tihotapljenja masla na meji med Nizozemsko in Belgijo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Mladinski roman prefinjeno povezuje osebno in zgodovinsko zgodbo ter hkrati bralca povabi k razmisleku o tem, kaj je v življenju res pomembno. Tihotapci so že mednarodno prepoznani kot delo izjemne kakovosti, leta 2022 so prejeli prestižno nagrado Thea Beckmanprijs za najboljši zgodovinski roman za mladino. Slovenski prevod je tako pomemben prispevek k mladinskemu leposlovju, saj omogoča, da tudi domači bralci doživijo zgodbo, ki hkrati razburja, poučuje in čustveno nagovarja.

Posebnost nizozemskega romana Tihotapci je preplet zgodovinskih dogodkov in intimne družinske zgodbe, ki se skozi vsebino skrivnostno razpleta. Dogajanje je postavljeno v južno nizozemsko pokrajino, na obmejno območje, ki je bilo v povojnem času znano po tihotapljenju masla. Zgodovinski okvir zgodbo naredi večplastno, bralec se sreča z manj znanim delom evropske zgodovine in hkrati spoznava, kako so ekonomske in politične razmere vplivale na vsakdanje življenje ljudi. A zgodovinska dimenzija nikoli ne zasenči osebne plati pripovedi. Središče romana so tudi družinski odnosi: Ole, njegov oče Piet, mama Lena, stric Arie, ki ima motnjo v duševnem razvoju, in prijateljica Anastazja iz družine priseljencev. Vsak izmed njih predstavlja en kos sestavljanke, ki se postopoma razkriva. Skrivnosti iz preteklosti, ki so dolgo bremenile družino, se skozi zgodbo postopoma odkrivajo in vplivajo na ožjo in širšo skupnost.

Prvoosebna pripoved Oleja omogoča neposreden in čustveno resonančen vpogled v dogajanje. Bralec spremlja njegovo notranjo rast in razmišljanje, s tem pa se krepita identifikacija in sočutje. Zgodba je tekoča, slog jasen, preprost in hkrati literarno izbrušen. Čeprav obravnava težke teme, v njej nikoli ne zmanjka topline in humorja, ki delujeta kot protiutež napetosti.

Posebna vrednost romana je v njegovi sporočilnosti. Gre za pripoved, ki izpostavlja pomen razkrivanja družinskih skrivnosti in odpiranja pogovora. Čeprav so družinske zgodbe pogosto boleče in jih poskušamo skrivati, jih prav razkritje osvobodi njihove teže. Ko se skrivnosti razkrijejo in jih okolica sprejme, temačnost izgubi svojo moč. Knjiga sporoča, da ljudje v sebi nosimo notranji kompas in da smo sposobni razumeti veliko več, kot morda mislimo.

Zgodba ni zgolj introspektivna, temveč je tudi razburljiva in napeta. Prizori tihotapljenja masla, nevarnih prehodov čez mejo in tihih dogovorov po vaseh dodajo pustolovski element, ki mladega bralca pritegne in ga drži v napetosti. Knjiga zato ni le zgodovinska in psihološka pripoved, temveč tudi prava pustolovščina, ki spominja na najboljše romane za mlade, kjer se osebna rast prepleta z napetimi dogodki.

Prevod Mateje Seliškar Kenda ohranja vse te plasti in jih naravno prenese v slovenski jezikovni in kulturni prostor. Slovenski bralec dobi občutek, da zgodba kljub geografski oddaljenosti zadeva univerzalne teme – družino, ljubezen, preživetje, sodelovanje.

Knjiga bogati slovensko mladinsko leposlovje in prispeva k oblikovanju bralcev, ki znajo razmišljati kritično, sočutno in odgovorno. S svojo literarno, zgodovinsko in etično vrednostjo pomembno prispeva k razvoju mladinskega bralstva ter odpira prostor za pogovor o temah, ki so univerzalne, globoko človeške in nujno potrebne v današnjem svetu, zato si knjiga zasluži priznanje zlata hruška v kategoriji prevedena mladinska leposlovna knjiga.