Tudi če se vse konča

“Ne uničujemo planeta. Uničujemo samo lastne možnosti, da bi živeli na njem.” (Str. 65)
Tudi če se vse konča … do takrat pa še lahko živimo, kot smo do sedaj in upamo na najbolje, kajne? V ne tako oddaljeni prihodnosti se Švedska skupaj z večino zahodnega sveta spopada z vedno hujšimi naravnimi katastrofami. Didrik in Carola sta s tremi otroki tik pred odhodom na Tajsko, kjer ni toliko omejitev porabe vode in grozečih požarov, tam si bosta mogoče lahko privoščila dobro živeti in celo rešiti njun razpadajoč zakon. Žal se družina znajde na poti uničujočega požara, ki usodno poseže v njihovo življenje. Medtem mlada vplivnica Melissa dobro živi na račun svojih objav na družbenih omrežjih, kjer vse, ki si to lahko privoščijo, spodbuja k uživanju v življenju. Med njimi sta tudi nekdanji športni zvezdnik in njegov zagrenjeni sin. Roman spretno krmari med zgodbami protagonistov in pokaže vizijo sveta, ki vedno bolj klone pod udarci narave. Bralca_ko spodbudi k razmisleku o tem, kako resno pravzaprav jemljemo opozorila o nevarnosti podnebnih sprememb in kaj smo pripravljeni narediti za skupno dobro, če bi to poseglo v naš način življenja. Naravne nesreče, ki jih stalno spremljamo v medijih, so za bralce in gledalce novic zgolj slike na ekranu. Zlahka jih zamenjamo s privlačnejšimi podobami. Je še kaj prostora za empatijo? In če se znajdemo na drugi strani? Jens Liljestrand je priznan švedski novinar, kritik in pisatelj. Tudi če se vse konča je njegov prvi roman. (dobreknjige.si)

Mnenje bralcev

Distopični roman o podnebnih spremembah, družinskem razdoru in pobegu pred požarom. Ljubezenski trikotnik, sodobni mestni ljudje navajeni na vse dobrine, pa kako se spopadejo ujeti v zbirnem centru, kjer vsega primanjkuje. Je kar dobro napisana, ponekod malo pretirana, pa zmoti me tisti “srečen” konec, ko na koncu vsa družina gre na avion in lizat rane na Tajsko … mogoče bi pričakovala malce drugačen konec.

– Silva

Kaj se lahko ob človeški brezbrižnosti in samozadostnosti prav kmalu zgodi z našim okoljem. Zanimivo predstavljena plehkost današnjega zahodnega sveta, osamljenih in negotovih posameznikov, ki iščejo potrditve. In upanje daje pravzaprav le štirinajstletnica.

– Vojka

To ne preveč jedrnato knjigo sem kar hitro prebrala in mi je bila na splošno všeč, še posebej iz psiholoških vidikov. Je pa res, da mi ni bilo čisto jasno po kakšnem ključu so bili izbrani štirje osrednji liki in od njih so mi bili nekateri simpatični, nekateri pa malo manj (kar je verjetno namerno). Na splošno je kar zanimiv pogled na trenutek v času moderne skandinavske države, ki si jo pogosto postavljamo za vzgled. Motilo me je samo, da občasno ni bilo dovolj pojasnjeno, kaj se je zgodilo oz. zakaj je nekdo nekaj mislil (npr. ko Carola izve za prevaro, ko najdejo Zacka …).

– Maruša