Utopija in resničnost

Knjiga si v okoliščinah masovnih migracij v Evropo za izhodišče vzame ‘Sid Meierjevski’ koncept civilizacije in v njegovem okviru ponuja razumevanje Evrope v njenem racionalnem in iracionalnem vidiku. Njej nasproti postavi fatalno enolončnico, tvorjeno iz sledečih sestavin: Mohamed, mafija, postmodernizem, Gramsci, EU, Jernej Kosi, feminizem, Foucault, frankfurtska šola, Laibach, Coudenhove-Kalergi, kulturni marksizem, Picasso in slovenski – đilasovsko razumljeni – novi razred političnih nasprotnikov podalpske različice orbanizma. Študija, o kateri, ko jo prebereš, ne veš, ali je s svojim cepljenjem sociobiologije in ksenofobije na realne evropske probleme, kot so migracije, staranje prebivalstva ali koncentracija kapitala, mišljena resno, ali pa je nastala kot »false flag« operacija z blagim pridihom ironije. Kulturno-zgodovinski in politološki »ljubič«, ki ga priporočamo vsakomur, ki ga zanima, kaj večinsko voli evropski delavski razred v dobi, ko se politična levica dejansko vse manj ukvarja z delavskimi temami in vse bolj z identitetno politiko. V potrditev reka, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, vendarle govori okoliščina, da je od omenjene enolončnice avtorju najmanj eno – simptomatično – le po okusu: (južni) Slovani so v svojih domovinah alohtona vrsta. (MG)