V sibirskih gozdovih

Februarja 2010 odide Sylvain Tesson, popotnik in esejist, v kočo ob Bajkalskem jezeru. Zunaj je minus 35 stopinj. Dobro založen s hrano in knjigami se odloči, da bo tu preživel pol leta. Želi ugotoviti, kako je biti sam. Zanima ga, ali lahko sam sebe sploh prenese. Kmalu ugotovi, da so mu družba sonca, lune, oblakov, jezera, oklenjenega v led, živali in mogočni gozdovi pri srcu. Vseskozi sicer ni sam, čeprav je do prve vasi več kot 100 kilometrov, saj k njemu pridejo na obisk sosednji čuvaji parka, ki živijo v kočah, oddaljenih približno 40 kilometrov. Njihova družba, čeravno so bolj molčeči, dobro dene. Prav tako šilce ruske vodke in cigara, katere vonj se razširja po mali koči, ki ima samo en prostor in dve okni. Vsak dan napiše nekaj vrstic o doživetjih tistega dne, o pohodih, o barvah jezera in neba, živalih, ki jih srečuje, o snegu in dežju in ledu, ki se na pomlad začne topiti in katerega lomljenje spremljajo glasni poki. (SS)