Vdih. Izdih.

Adam, Kan in Ema Olivia živijo ob morju. Morje je čudovito, dokler mirno ponuja svoje bogastvo njim in okoliškim prebivalcem. A pride čas, ko se vse spremeni. Barke najdejo svoje zadnje počivališče v bližnjem zalivu. Ribe postanejo črne, velike in pogoltne. Morje začne prinašati ljudi z drugega konca sveta.

Adam, ki lovi neme ptice in z njimi potuje v mesto, se skupaj s prijatelji znajde v povsem novem položaju. Tisti, ki jih prinese morje, niso vedno živi. Zanje je treba poskrbeti. A kako? Adam, Kan in Ema Olivia to počnejo z vsem spoštovanjem. Tudi sami so nekoč imeli sanje.

Adam sestavlja zgodbe, v katerih te sanje še vedno živijo. Potem pa se zgodi nekaj novega. Iz mesta pripelje dečka po imenu Lun. Lun se spoprijatelji z deklico Milo, in svet se na trenutke zopet zdi svetal, svež, otroško pravičen – popravljen od vsega hudega. Morda bo spet vse prav. Morda bo svet takšen, kot mora biti.

Vdih. Izdih. je zgodba, ki zajame vse tisto, pred čimer danes pogosto obračamo pogled. Zgodba, ki naj ne bi bila naša, pa še kako je. Zgodba, ki si je nihče ne želi doživeti od blizu. Njena sporočilna vrednost sega v krošnje dreves, med ptice, k svobodi in boljšemu svetu. Dokler obstajamo, obstaja tudi upanje. In za to, da smo, ne potrebujemo veliko – le veliko srce in široko dojemanje, da smo vsi eno: ljudje, živali, rastline, morja, kopno in vode, ki nas hranijo.

Celo vesolje diha za to, da bi nekoč postali dovzetni za lepoto in ljubezen, ki smo si ju že zdavnaj sposodili od bodočih rodov. Sebastijan Pregelj navdušuje s senzibilnostjo, domišljijo in fantastiko. Na njemu lasten način se sooča z resnico in krutostjo, ki se kot črn, strupen dim zažira skozi zgodovino v vsako civilizacijo. Morda pa nekoč dočakamo takšno, ki bo vredna resničnega, večnega obstoja – mi ali tisti, ki bodo prišli za nami. Tukaj, v morju ali celo na nebu. Da svet le ne bi obnemel!

Mnenja bralcev

Roman Sebastjana Pregla Vdih. Izdih je kratek roman oziroma zgodba, ki zajame vse tisto pred čemer danes obračamo pogled. Avtor nas navdušuje s senzibilnostjo, domišljijo in fantastiko. Sporočilna vrednost zgodbe sega v prizadevanje po boljšem svetu. Zavedati se moramo, da smo vsa živa bitja na svetu le eno. na avtorju lasten način se sooča z resnico in krutostjo, ki se kot črn, strupen dim zažira skozi zgodovino v vsako civilizacijo. Roman nas tudi ozavešča, da ne smemo zgubiti upanja, da se nam morda nekega dne uspe rešiti za dobro zanamcev.

– Zvezdan

Zgodba ne vsebuje veliko znanstvenofantastičnih prvin, (na žalost) je dogajanje v zgodbi vse preveč realistično. Prikazuje borbo ljudi za preživetje, brez ozira na druge. V prvi tretjini knjige se mi je branje zdelo precej pomirjujoče, Lun je našel veselje v preprostih rečeh, prav tako so bili drugi liki zadovoljni s svojim življenjem, delovali so nekako pomirjeno, drug drugemu predstavljali najpomembnejšo oporo in bivali v sožitju. V nadaljevanju pa se zgodba povsem obrne v temno plat – propadanje narave, izkoriščanje morja, zavajanje pomoči potrebnih, nasilje in druge negativne človeške lastnosti, ki le poglabljajo neenakosti med ljudmi.

– Petra

Zgodba, ki bi bila lahko tudi resnična. Adam, Kan, Ema Olivia, Lun in Mila predstavljajo protagoniste, ki doživljajo prehod beguncev in “boj” z njimi, za njih za golo preživetje. Žalostna zgodba otrok, ki so priča krutemu dogajanju, ki se je dogajalo v svetu “odraslih”.

– Tomaž