Vdih. Izdih.

Adam, Kan in Ema Olivia živijo ob morju. Morje je čudovito, dokler mirno ponuja svoje bogastvo njim in okoliškim prebivalcem. A pride čas, ko se vse spremeni. Barke najdejo svoje zadnje počivališče v bližnjem zalivu. Ribe postanejo črne, velike in pogoltne. Morje začne prinašati ljudi z drugega konca sveta.

Adam, ki lovi neme ptice in z njimi potuje v mesto, se skupaj s prijatelji znajde v povsem novem položaju. Tisti, ki jih prinese morje, niso vedno živi. Zanje je treba poskrbeti. A kako? Adam, Kan in Ema Olivia to počnejo z vsem spoštovanjem. Tudi sami so nekoč imeli sanje.

Adam sestavlja zgodbe, v katerih te sanje še vedno živijo. Potem pa se zgodi nekaj novega. Iz mesta pripelje dečka po imenu Lun. Lun se spoprijatelji z deklico Milo, in svet se na trenutke zopet zdi svetal, svež, otroško pravičen – popravljen od vsega hudega. Morda bo spet vse prav. Morda bo svet takšen, kot mora biti.

Vdih. Izdih. je zgodba, ki zajame vse tisto, pred čimer danes pogosto obračamo pogled. Zgodba, ki naj ne bi bila naša, pa še kako je. Zgodba, ki si je nihče ne želi doživeti od blizu. Njena sporočilna vrednost sega v krošnje dreves, med ptice, k svobodi in boljšemu svetu. Dokler obstajamo, obstaja tudi upanje. In za to, da smo, ne potrebujemo veliko – le veliko srce in široko dojemanje, da smo vsi eno: ljudje, živali, rastline, morja, kopno in vode, ki nas hranijo.

Celo vesolje diha za to, da bi nekoč postali dovzetni za lepoto in ljubezen, ki smo si ju že zdavnaj sposodili od bodočih rodov. Sebastijan Pregelj navdušuje s senzibilnostjo, domišljijo in fantastiko. Na njemu lasten način se sooča z resnico in krutostjo, ki se kot črn, strupen dim zažira skozi zgodovino v vsako civilizacijo. Morda pa nekoč dočakamo takšno, ki bo vredna resničnega, večnega obstoja – mi ali tisti, ki bodo prišli za nami. Tukaj, v morju ali celo na nebu. Da svet le ne bi obnemel!