Vrata nepovrata

Boris A. Novak (1953), slovenski pesnik, dramatik, pisec otroške literature, dramaturg, esejist, prevajalec, literarni teoretik, urednik, poliglot. Je dr. znanosti, izredni profesor za primerjalno književnost in verzologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je študiral, diplomiral in doktoriral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije. Znanstveno se ukvarja s teorijo verza in prevajanja. Je prejemnik visokih slovenskih nagrad (med njimi nagrade Prešernovega sklada, stanovske Jenkove nagrade za poezijo in stanovske Sovretove nagrade za prevajalstvo) ter mednarodnih literarnih nagrad in akademskih nazivov. Omeniti je treba visoko francosko odlikovanje red viteza akademskih palm za vztrajna prizadevanja za francoski jezik in kulturo. Je prevajalec in znanstveni raziskovalec srednjeveške provansalske trubadurske poezije in francoskih pesnikov, avtor do zdaj najobsežnejšega učbenika o francoskem simbolizmu, raziskovalec klasicistične dramatike; raziskoval je sodobno ameriško književnost na univerzi Tennessee, kjer so ga odlikovali s Katedro odličnosti v humanističnih vedah, ki je ena najprestižnejših ameriških nagrad. Njegov opus je prevelik za naštevanje, izdal je več kot osemdeset knjig in je nadvse pomemben avtor za slovensko slovstvo in kulturo nasploh. Svetovljan s čutečo dušo – s flamsko pisateljico Monico Paemel je leta 1998 ustanovil Društvo prijateljev Lipice in se ostro zavzel za zaščito lipicancev, povzdignil je glas za pravice izbrisanih, katerih delček usode je doživel tudi sam; organiziral je pomoč za begunce iz nekdanje Jugoslavije in za pisatelje iz obleganega Sarajeva. To je bila največja humanitarna akcija v zgodovini slovenskega in mednarodnega PEN-a. Še veliko bi mogli zapisati o trubadurju in vitezu, a verzi so nestrpni, radi bi spregovorili. Zemljevidi domotožja so prva od treh knjig tega epskega dela (druga in tretja bosta sledili z naslovoma Čas očetov in Prebivališča duš). Epos je obsežen, razdeljen je na tri zvezke, zvezki na speve, vseh spevov je šestinštirideset. Spevi prvega, drugega in tretjega zvezka ter njih ogromno število verzov se nizajo v pripovedno celoto, v eno, v umetnino. Prvi zvezek: Nagovor – trije spevi (Postava, Rodovnik, Kapital). Drugi zvezek: Zgodovinski atlas zapuščenih domovanj – od četrtega do enaintridesetega speva (Grafologija pokrajin, Reke, Jezera, Morja, Otoki, Gore, Gozdovi, Polja, Vasi, Mesta, Ulice, Hiše, Kabineti, Kuhinje, Spalnice, Otroške sobe, vrtovi, Šole, Lokali, Plesišča, Žuri Gledališki odri, Glasbeni odri, Redakcije, Vojašnice, Zapori, Bolnišnice, Grobovi). Tretji zvezek: Muzej nomadskih prevoznih sredstev – od dvaintridesetega do šestinštiridesetega speva (Škornji… in škorenjčki, Otroški vozički, Konji, Ladje, Vlaki, Kolesa, navadna in motorna, Avtomobili, Letala, Vrtiljaki, Domišljija, Zvok, Svetloba, Čas, Zgodovina, Zgodba). Da so spevi pisani v tercinah, da je Dante blizu, samo to sem ugotovila in sem raje naprosila za pomoč avtorja, ki je odpisal: »Kar zadeva formo epa, gre v osnovi za dantejevske tercine (terza rimo), ki pa jo pogosto zrahljam. V nekaterih liričnih pesmih (fragmentih) se forme držim, večinoma – še posebej pri pripovednih pasažah – pa jambski enajsterec podaljšam v trinajsterec, petnajsterec in celo sedemnajsterec, torej dolžino (polnega) daktilskega heksametra. Podobno je tudi z rimanjem: občasno striktno uporabljam mrežo rim ABA ( BCB / DED itd., se pravi trojno odmevanje vsake rime, pogosto pa spremenim zaporedje rim ali pa namesto čistih rim uporabim različne vrste asonanc, približne rime in druge zvočne stike, na nekaj mestih pa rimanje celo opustim. Taka elastičnost v formi se mi je zdela potrebna zato, da bi z različnimi ritmi in evfoničnimi sredstvi izrazil različne teme, pokrajine, obdobja, značaje itd.« Hvala, pesnik, zdaj vemo. »Na začetku je bila zgodba. / In zgodba bo telo postala, / skrivna zaveza, najtrdnejša pogodba,…« Vsebino spevov lahko povemo zgolj po koščkih, ki so posamični in hkrati čvrsto strnjeni v homogeno pripoved, znotraj katere se prepletajo zdajšnjost, spomini, vračanja v času in krajih, videnja daleč naprej in že onstran, vprašanja in odgovori o bivanju, o sebi, o mrtvih, o oživih, o spet oživelih v spominu, o materi, očetu, o njegovih škornjih partizana, o noninih rdečih damskih škorenjcih, o materi, brhki mladenki, na stari družinski fotografiji, o skrivnostnem podzemnem in nadnebnem, o nedoumnem, a globoko in jasno doživetem, o vrtajočem umu in ponorelih čutih, ki prikličejo Pramater izza kozmičnih vrat, o Bogu ki je in ga ni, ki se spremeni v otroka, sina – »le zakaj joče?…«. Domotožje je v naslovu in je v sleherni pori teh malce hrapavih strani debele knjige, pa naj gre za hiše ( Hiše pa so živa bitja, ki poznajo najtišje / navezanosti in najglobji gnev, osamljenost / in čase sreče, glasbo – …), za vasi in mesta, za Beograd – mesto divjega utripa in ( / neznanski srh in strah in naslada, naslada / hoditi po ulicah / Beograda…), za Pariz, mesto poljubov, za Sarajevo, pokončno hojo lepe mlade ženske, / oblečene v presunljivo belo, …/ in za prežeče ostrostrelce ( Lepota se rodi takrat, ko je najhuje, / ko je nihče / nikjer / nič več / ne pričakuje…), naj gre za vlake, živinske vagone polne nagnetenih človeških teles, izmučenih in prepotenih, ki vozijo v pogubo ( / Der Zug nach Auschwitz bereit! / ), in za take, ki vozijo v Ljubljano, v (…Vir nemira / in vseh dekliških hrepenenj je bila Ljubljana. / Tam so koncerti, … ). Tako govori knjiga vse do zadnjega, šestinštiridesetega speva Zgodba, kjer pravi avtor, kot piše v odlomku spodaj. Dragi bralec, ta epos je sodobno branje, je zgodba v verzih. Pesnik je ostal zvest tercinam, ki držijo skupaj to razkošno telo verzov, a je verze po potrebi tudi razvezal in brali boste prelepe, še nikoli slišane pesniške metafore.

(Vir: Dobreknjige.si)