Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?

Resnica, ki je v avtobiografski fikciji Pomaranče niso edini sad še delno prikrita, je v avtobiografskem romanu predstavljena v vsej svoji okrutnosti, pretresljivosti in avtentičnosti. Velik del pripovedi je posvečen materi, ki je s svojim verskim fanatizmom, zapetostjo in neusmiljenostjo zaznamovala otroštvo svoje posvojenke; med drugim je sežgala knjige, ki jih je Jeanette skrivala pod vzmetnico. Nasploh je veliko govora o knjigah: »Vsaka knjiga je sporočilo v steklenici. Odprite jo,« pravi Jeanette. Dih jemajoča zgodba govori tudi o iskanju biološke matere, o izrednem življenjskem pogumu, o soočanju z občutkom nezaželenosti in hrepenenju po sprejetosti. (VVŠ)