Zgodovina Langobardov

“Zgodovina Langobardov je najpomembnejše delo benediktinskega meniha Pavla Diakona, po rojstvu Langobarda iz Čedada, ki je bival v osmem stoletju. Delo pokriva dogodke iz zgodovine Langobardov od dobe njihovega mitološkega izvora do konca vladavine kralja Liutpranda in je zgodovinarjem posebej dragoceno za razumevanje odnosa Langobardov s Franki, širši slovenski javnosti pa zavoljo množice najstarejših omemb prednikov Slovencev v vzhodnih Alpah.

V Sloveniji je delo izšlo leta 1988 v dvojezični latinsko-slovenski izdaji, ki vključuje številne opombe in dve daljši spremni besedi. Prva spregovori o Pavlu Diakonu in – skladno z naselitveno teorijo o izvoru Slovencev, ki jo je zagovarjal Bogo Grafenauer – o začetkih zgodovine Slovencev v »novi domovini«. Druga spremna beseda je bila spisana ob predpostavljeni 1400-letnici naselitve Slovanov v vzhodne Alpe, v njej pa se nahaja tudi Grafenauerjev obračun z venetskima teorijama Mateja Bora in Jožka Šavlija.

Prevod dela Pavla Diakona je sicer delo treh piscev: Frana Bradača, ki se ga je prvi lotil, Boga Grafenauerja, ki je predelal Bradačev prevod, in Kajetana Gantarja, ki je prevedel pesniške sestavine latinskega originala.”