Živijo, adijo, na laži te vedno dobijo

Glavni junak zgodbe bi se najbrž opisal takole: “Živijo. Sem Lovro. Nikoli ne lažem. Adijo”. Ali pa tudi ne. Osliček Lovro namreč kar naprej laže ter olepšuje in napihuje resnico. Pa ne gre niti za tiste prave laži, ampak bolj za to, da si izmišljuje in se postavlja s stvarmi, ki jih ni naredil oz. dosegel. Starša ga svarita in mu prigovarjata, naj neha, a nič ne pomaga. Potem pa sreča Lučko, ki ga izzove, da tudi z dejanji podkrepi svoje besede. S takšnim načinom iskanja pozornosti se sreča marsikateri otrok, zato je zgodba lahko odlično izhodišče za pogovor. Simpatično slikanico s kratkim besedilom lepo dopolnjujejo barvite ilustracije, ki otroke pritegnejo k branju ali le opazovanju, če še ne berejo sami.

*Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2019, str. 64, avtorica Katja Kemperle.