Mesto Ljubljana v letu 2021 obeležuje desetletje delovanja organizacije ICORN – mreže mest in regij, ki nudijo začasno zatočišče preganjanim pisateljem, pesnikom, novinarjem, umetnikom in drugim ustvarjalcem. Njihov kreativni doprinos pogosto temelji na ažurnem spremljanju družbenega dogajanja in običajno so prvi krik, ki svari pred kršenjem pravice do svobodnega izražanja in drugih človekovih pravic. Kritični glasovi, ki izpostavljajo nepravilnosti, slabosti in odklone, pa lahko vsled tega postanejo predmet negativne pozornosti režima, ki ga posredno ali neposredno obravnavajo. Toda svoboda izražanja ni zgolj pravica, je tudi odgovornost in dolžnost, ki lahko od nas zahteva, da s preudarno argumentacijo, moralno verodostojnostjo in predanostjo resnici izrazimo komentar. Različna, divergentna mnenja so namreč značilnost demokratične družbe in vplivajo na nadaljnji razvoj družbe, na medsebojno razumevanje in sočutje. A zato je treba najprej dopustiti in spoštovati množičnost in mnogovrstnost glasov. Bogastvo je konec koncev v raznovrstnosti.
Razstava Nemogoče se je vrniti v nemogočo deželo razkriva zgodbe petih rezidentov, ki so po dve leti gostovali v Ljubljani. Njihovo kreativno delovanje ali politični aktivizem sta poglavitna vzroka za nujen umik iz matične države. Ker je tamkajšnja oblast prepoznala izražanje teh drugače mislečih posameznikov kot nevarno, se njihova prostost izražanja ni samo skrčila, temveč se je nanje zgrnil pritisk v obliki ustrahovanja, poostrenega nadzora, groženj in drugih metod, ki so delovanje ljubljanskih rezidentov okrnile.
Sodelujoča umetnika Jošt Franko in Jernej Žumer skozi umetniško prakso interpretirata zgodbe Zineb el Rhazoui, Girme Fantaya, Sameerja Sayegha, Shive Nazar Ahari in zadnje rezidentke Souzan Ali, ki je v Ljubljano prispela letos poleti. Razstavni projekt je tako plod srečanj prek spleta in v živo, ki so potekala od junija do septembra letos. Medtem ko se Žumrova grafična facilitacija navezuje na drobne detajle iz časa pred in med rezidenco v Ljubljani, se Franko v svojih fotografijah navezuje na prostor Ljubljane v času, ko so gostje programa ICORN uradno rezidenco večinoma že zapustili. Žumrovo vizualno komentiranje v kombinaciji risbe in besedila učinkuje kot fragmentarna vizualna pripoved, ki jo v prostorski postavitvi dopolnjujejo besedilne izjave posameznih rezidentov.
Jernej Žumer v svoji umetniški praksi z ilustriranimi aforizmi, dobesednim interpretiranjem prispodob, s parcialnimi rebusi in z dvoumnimi risbami ter besednimi zapisi poudarja odlomke in detajle iz življenja rezidentov. Vizualna pripoved, na pogled nekoherentna in razdrobljena, namiguje na dezintegracijo življenja rezidentov v njihovih matičnih državah, prav tako pa so nepovezanost, iskanje metafor in besedne igre pomožno sredstvo zoper cenzuro. Vsi ljubljanski gostje mreže ICORN, ki so delovali v novinarstvu, so namreč doživeli takšno ali drugačno obliko cenzure. Nasprotno pa nazorno izpostavljena cenzura brezkompromisno poseže v določene dele razstave. Žumrovi kratki ročni zapisi namigujejo tudi na zabeležke in opombe, ki so del predliterarnega ustvarjanja. Avtorjev premišljen, a hkrati hudomušen pristop nekatere pretresljive izkušnje predstavljenih rezidentov tudi ublaži. Kratek napis iRAN tako na primer v zgoščeni obliki v angleščini pojasnjuje prihod Shive Nazar Ahari v Slovenijo, saj je morala iz Irana pobegniti. Na enak način risba letala po pristanku, ki ga dopolnjuje pripis smooth landing / mehak pristanek, naglašuje frazo, ki jo je Girma Fantaye uporabil za opis prihoda v Slovenijo in vzpostavljanja življenja tukaj.
Če je Žumrova grafična facilitacija podrobna, razdrobljena, osredotočena na detajle in na vsebinski ravni komentira usodo ljubljanskih rezidentov mreže ICORN, Frankova fotografija z izrazitim simbolizmom interpretira njihove vtise iz Ljubljane in doživljanje mesta. Črno-bele fotografije obsegajo tako kavarniške interierje kot tudi urbano in neurbano ljubljansko krajino. Kavarne gostom programa ICORN predstavljajo družabni prostor, vendar Frankova fotografija z odsotnostjo ljudi implicira občutek osamljenosti in odmaknjenosti v Sloveniji. Nenavzočnost človeških figur, ki je skupna vsem razstavljenim Frankovim fotografijam, poudarja odtujenost, celo odrezanost od korenin in lastne esence, kot je izgnanstvo opisal Girma Fantaye. Ali kot je o tem zapisal Sameer Sayegh v eni izmed svojih pesmi v zbirki Luma, izdani v Sloveniji:
“Against
my
lonely
eternally
lonely
path!?”
»Nasprotno
moji
samotni
večno
samotni
poti!?«
Vertikale in horizontale na fotografijah notranjosti namigujejo tudi na rešetke ter tako na simbolni ravni izražajo grožnjo ali izkušnjo zapora. Enako kot ima osebna svoboda več plati, od varnosti in prostosti do morebitnega občutka samote na drugi strani, lahko tudi svoboda izražanja podaja možnost nekaj izreči, a obenem vsebuje obvezo nečemu prisluhniti. Pri tem pa je treba omeniti, da sta svoboda mišljenja in izražanja nujna predpogoja za univerzalno svobodo vsakega posameznika. Ob prisilnem umiku, izgnanstvu ali pobegu lahko rezidenca predstavlja varno zatočišče, istočasno pa tudi nepričakovan življenjski meander s prikrito smerjo in destinacijo. Mesto Ljubljana tako za rezidente programa ICORN ne predstavlja samo spremembe bivališča, temveč korenito spremembo kulturnega, družbenega in ekonomskega okolja. Aluzijo na prehod v nov milje predstavlja fotografija vrat, ki v splošnem simbolizirajo tranzicijo in premeno. Če odprta vrata simbolizirajo dobrodošlico, pa so zaprta vrata simbol zasebnosti in varnosti za njimi.
Preplet Frankovih in Žumrovih del si prizadeva predstaviti posameznike kot kolaž – skupek dejanj, lastnosti, mnenj in vrednot. S kolažiranjem različnih medijev, v katerih ustvarjata, poudarjata hibridnost človekovih plati, obenem pa stremita k uravnoteženi predstavitvi posameznika, na eni strani s pomočjo duhovite, iskrive risbe in na drugi s fotografijo spokojnih in resnobnih izrezov ljubljanske krajine.
Razstava s predstavitvijo posameznikov, ki so v Ljubljani našli zatočišče s pomočjo programa ICORN, poudarja nepogrešljivost tovrstnih organizacij na lokalni in globalni ravni ter osvetljuje problematiko kršenja pravice do svobodnega izražanja. Ključnega pomena je varovati svobodo izražanja, še posebej argumentiranih izjav, ki lahko pretresejo, vznemirijo, razjezijo, morda celo razžalijo. Svoboda izražanja je namreč pravica s potencialno družbeno vlogo, ki omogoča pluralizem mnenj in utrjuje demokratično družbo.
(Kristina Ferk)
Vljudno vabljeni k ogledu razstave v torek, 16. novembra 2021, med 18. in 21. uro.
V skladu z ukrepi za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 formalna kulturna prireditev ni predvidena.
NEMOGOČE SE JE VRNITI V NEMOGOČO DEŽELO
Desetletje vključenosti Ljubljane v mrežo mest ICORN
16. 11.–12. 12. 2021
Galerija Kresija, Stritarjeva ulica 6, Ljubljana
ICORN (International Cities of Refuge Network) je mednarodna mreža mest in regij, ki promovirajo svobodo izražanja in omogočajo zatočišče preganjanim ustvarjalcem, ki so zaradi svojega dela in izražanja v svojih okoljih podvrženi različnim pritiskom.
Mednarodna mreža ICORN je pričala delovati na pobudo Salmana Rushdieja leta 1994. Izbrano mesto ustvarjalcu zagotovi pogoje za življenje in ustvarjanje. Vključenih je 70 mest, od leta 2011 tudi Ljubljana, ki je v mrežo ICORN vstopila v času svetovne prestolnice knjige, leta 2010. Zatočišče lahko dobijo: pesniki, pisatelji, novinarji, blogerji, ilustratorji, striparji, prevajalci ter od generalne skupščine ICORN-a v Ljubljani leta 2014 naprej tudi vizualni umetniki, režiserji in glasbeniki.
Mestna knjižnica Ljubljana sodeluje z MOL in Slovenskim PEN, ki poskrbijo za prihod ustvarjalca v Ljubljano, mu nudijo štipendijo in osnovno zdravstveno zavarovanje ter udejstvovanje v javnem in kulturnem življenju Ljubljane.
Jošt Franko je vizualni umetnik in fotograf. Njegova praksa temelji na interdisciplinarnih projektih, ki raziskujejo migracije, pravice delavcev ter prezrte vzporedne zgodovine posameznikov in skupnosti, ki živijo na območju nekdanje Jugoslavije.
Jernej Žumer je vizualni umetnik in ilustrator, ki s prepletanjem humorja, kritike in karikature izreka svoje osebne misli in pomisleke o stanju v družbi, pri čemer so mediji te pripovedi tuš, akvarel, barvice in »digitalni čopiči«. Prepoznaven je po Kolesnicah – sledeh, ki ostanejo, četudi nevidne.
