DR. MARJANA KOBE (1938—2024), BIBLIOTEKARKA, LITERARNA ZGODOVINARKA, UNIVERZITETNA PROFESORICA IN RAZISKOVALKA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
Pravljice se presaja (od oktobra do maja)
»Neka Marjana, čudna Marjana,
ni ne tovarišica
in ne teta.
Ne razlaga, ne sprašuje,
ne pere, ne lika,
ne kupuje, ne prodaja
samo pravljice presaja.
V domišljiji ogradi
tri gredice,
potem pravljice posadi
kakor cvetice …«
(Saša Vegri: Mama pravi, da v očkovi glavi. Ilustr. Marjan Manček. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978, str. 25—26)
S temi besedami poezije je pesnica Saša Vegri, njena sodelavka v ljubljanski Pionirski knjižnici, naši skupni in dragi stanovski kolegici ter prijateljici dr. Marjani Kobe, za vedno postavila najlepše pesniško obeležje v svoji zbirki poezije za otroke Mama pravi, da v očkovi glavi in v sodobni slovenski mladinski književnosti.
S tem se je poklonila Marjani Kobe osebno, pa tudi njenemu izjemnemu bibliopedagoškemu delu z mladimi bralci v Pionirski knjižnici, v vili Čira-Čara (kot so jo mnogi otroci poimenovali), na Komenskega 9, kjer se je začela njena poklicna pot, ki je bila bogata in raznolika, in se nato s področja mladinskega knjižničarstva nadaljevala na akademskem področju, izobraževanju in raziskovanju.
Ko se s težkim srcem poslavljamo od naše Marjane, ki je sama večkrat rekla, da nas druži »ista krvna skupina«, s čimer je imela v mislih predanost delu, knjigam, otrokom in mladim ljudem, in zaupanje, da je mogoče s tem delom vsaj malo izboljšati svet ter pomagati pri odraščanju naših otrok in mladih, pa tudi kolegialnost, sodelovalnost, spoštljive medsebojne odnose, naj na kratko strnemo njeno življenje in delo.
Marjana Kobe se je rodila pred 86 leti v Ljubljani v družini arhitekta Borisa Kobeta. Knjige in umetnost, vse to je malo Marjano spremljalo že od otroštva, vzbujalo v njej zanimanje in jo na nek način tudi »zaznamovalo« za celo življenje. Njeno zgodnje otroštvo je krojila 2. svetovna vojna, odraščanje pa je bilo prežeto z izzivi povojnega časa. Leta 1956 je maturirala na klasični gimnaziji v Ljubljani, nato pa nadaljevala študij primerjalne književnosti in literarne teorije in nemščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1963 diplomirala in za svoje diplomsko delo prejela Prešernovo nagrado. Kot je sama zapisala v publikaciji Pionirji smo tudi mi – knjižničarji (1998) se je kot sveže diplomirana komparativistka zaposlila v Pionirski knjižnici v Ljubljani in se tam znašla v družbi nekdanjih kolegic s komparativistike, Martine Šircelj, Andre Žnidar in kot »komparativistka z Ocvirkovo in Pirjevčevo šolo izgorevala za pripovedovanju pravljic drobižku, ki še brati ne zna (dobro)«.
V Pionirski knjižnici je kot pedagoški vodja delala dobrih 15 let, v tem času tudi odhajala na študijska izpopolnjevanja v tujino in premišljeno uvedla v knjižnici nove oblike bibliopedagoškega dela z mladim bralcem, naj omenimo na prvem mestu Uro pravljic (tudi v knjigi, Šircelj, Kobe, Gerlovič, Mladinska knjiga, 1972), ki se je postopoma razširila po celotnem slovenskem prostoru. Prav gotovo spomin na njeno pripovedovanje še danes živi v srcih nekdanjih otrok, ki so obiskovali ure pravljic v Pionirski knjižnici. Morda ni naključje, da je kasneje prevedla priljubljeno rusko pravljico Medved išče pestunjo (Mladinska knjiga, 1981), v kateri je najpomembnejša veščina pri varovanju malih medvedjih mladičev pripovedovanje pravljic, kot spomin na njena pravljičarska leta in zgodbe, ki so jo zaznamovale za vse življenje.
Za svoje inovativno in pionirsko delo na področju mladinskega knjižničarstva je leta 1975 prejela stanovsko nagrado, Čopovo diplomo. Leta 1979 se je prepustila novim delovnim izzivom, s strokovno samozavestjo, kot je to večkrat poudarjala, ki si jo je pridobila pri svojem intenzivnem strokovnem delu v Pionirski knjižnici. Njena strokovna pot se je nadaljevala na akademskem področju. Postala je univerzitetna profesorica mladinske književnosti in tudi mladinskega knjižničarstva na ljubljanski Univerzi (Pedagoška akademija, Pedagoška fakulteta), predajala svoje bogato znanje mladim, študentom, bodočim knjižničarjem, vzgojiteljem, razrednim učiteljem oz. profesorjem in jih navduševala za strokovno delo v knjižnicah, vrtcih in šolah. V spominu mnogih je zapisana kot zgled izjemnega profesorja, ki s strastjo predaja svoje znanje mladim in jih navdušuje za bodoče delo, tudi z močjo literature in zgodb. Pogosto je rekla, da bi se, če bi se mogla še enkrat odločiti za svojo poklicno pot, odločila tako, kot se je. Ker je to bilo najboljše možno.
Marjana Kobe je kot prva doktorirala iz mladinske književnosti na ljubljanski komparativistiki pri prof. dr. Janku Kosu leta 1993 z naslovom disertacije Mladinsko slovstvo na Slovenskem od njegovih začetkov do srede 19. stoletja: Vedež in začetki umetnega slovenskega slovstva s posvetno vsebino. Doktorska disertacija je dostopna v knjigi z naslovom Vedež in začetki posvetnega mladinskega slovstva na Slovenskem 1778—1850 (Otrok in knjiga, 2004).
Upravičeno jo lahko imenujemo »prva dama mladinske književnosti«, kot se je to poimenovanje uveljavilo v naši stroki. Leta 1988 je prejela Župančičevo nagrado za znanstveno monografijo Pogledi na mladinsko književnost (Mladinska knjiga, 1987), leta 2008 pa tudi plaketo mesta Ljubljane za življenjsko delo na področju mladinske književnosti. Pomembno delo je ustvarila tudi s prevajanjem tuje mladinske književnosti, pisanjem spremnih besed k literarnim besedilom sodobnih slovenskih pisateljev, pripravo antologij, znanstvenih člankov, kot referentka na strokovnih posvetih doma in v tujini, kot članica različnih strokovnih žirij za nagrade s področja mladinske književnosti.
Vrsto let je s pisnimi prispevki aktivno sodelovala v reviji Otrok in knjiga: revija za vprašanja mladinske književnosti in s knjigo povezanih medijev (od 1972 dalje), ki jo izdaja Mariborska knjižnica. Bila je izjemno aktivna tudi v njenem uredniškem odboru in z veliko strokovno pozornostjo spremljala delo uredniškega odbora in rast revije.
Dr. Marjana Kobe bo za vedno ostala del naših življenj kot izjemen človeški in strokovni vzor. V čast in v ponos nam je, da nam je bilo dano sodelovati z njo. Vedno je rada prihajala v našo knjižnico, kjer se je počutila kot doma, ne samo zaradi potreb svojega raziskovalnega dela, ampak tudi zaradi srečanj s Pionirji, zaradi naših strokovnih in človeških povezav. Zelo bomo pogrešali pogovore z njo o strokovnih vprašanjih in razmisleke o prebranem.
V naših mislih, srcih in skozi branje njenih prispevkov bo naša draga kolegica Marjana še naprej žlahtnila in navdihovala naša strokovna prizadevanja in naše poslanstvo povezati otroke in knjige, ne samo s svojo strokovno, temveč tudi s svojo človeško veličino.
Mag. Darja Lavrenčič Vrabec in Ida Mlakar Črnič
