Priznanje zlata hruška v kategoriji prevedena mladinska poučna knjiga
prejme naslednja knjiga:
Marta de la Serna: Neznane pokrajine našega osončja. Ilustr. Aina Bestard. Prev. Veronika Rot. Morfemplus, 2023.
Utemeljitev strokovne komisije:
Knjiga predstavlja eno tistih temeljnih del, ki bi jih v roke moral vzeti vsak, ki ga zanimata vesolje, še zlati pa naše osončje.
Delo sestavlja 17 vsebinsko smiselno razporejenih poglavij. Prva tri so uvodna in v njih izvemo nekaj o vesolju nasploh, preostalih 14 pa se posveča našemu Osončju, njegovi sestavi in vsem njegovim najpomembnejšim elementom. Kot osrednja zvezda, okoli katere je zgrajen naš planetarni sistem, je najprej predstavljeno Sonce. Sledi predstavitev vseh osmih planetov našega Osončja, in sicer najprej notranjih, skalnatih, ki so Soncu najbliže in jih predstavljajo Merkur, Venera, Zemlja, Mars, ter nato zunanjih, plinastih, ki se od Sonca postopno vse bolj oddaljujejo in jih po vrsti predstavljajo Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Planeti, ki po svojih tirnicah oz. orbitah krožijo okoli Sonca, imajo, razen dveh, ki sta Soncu najbliže, tudi svoje lune. Podrobneje so predstavljene Zemljina Luna, največja Saturnova luna Titan in največja Neptunova luna Triton. Mejo med notranjimi in zunanjimi planeti tvori Asteroidni pas, poln različno velikih asteroidov in kometov, skrajno mejo, ki predstavlja zunanjo mejo našega Osončja z zunanjim vesoljem, pa oblikujeta najprej Kuiperjev pas in nato Oortov oblak. V Kuiperjevem pasu se nahajajo pritlikavi planeti, med katerimi je tudi Pluton, ki je do leta 2006 veljal za deveti planet našega Osončja. A ker je tega leta Mednarodna astronomska zveza na novo določila pogoje, ki jih mora izpolnjevati nebesno telo, če naj je prepoznano kot planet (biti mora okrogle oblike, krožiti mora okoli Sonca in pri tem se ne sme prekrivati z nobenim drugim planetom), je Pluton s svojimi značilnostmi na koncu obveljal za pritlikavi planet.
Predstavitev našega Osončja je v knjigi podana izjemno sistematično. Poglavja so bolj ali manj enotno strukturirana, prav tako tudi podatki, ki so zato med seboj zelo enostavno primerljivi. Kljub temu da ima knjiga nekaj več kot 70 strani, jo zaradi njene preglednosti lahko že po prvem branju uporabljamo kot enciklopedijo. K temu pripomorejo tudi panoramske slike in nekaj prosojnic, ki delo vizualno pomembno obogatijo. Svojevrstno vizualno kazalo po vsebini knjige predstavlja velika barvna zloženka, ki v 4. poglavju uvede predstavitev našega Osončja.
Knjiga temelji na najnovejših znanstvenih odkritjih observatorija ALMA (Atacama Large Millimeter/Submillimeter Array), ki je nastal kot plod mednarodnega sodelovanja med Evropo, Severno Ameriko, Vzhodno Azijo in Čilom v Južni Ameriki, kjer se v puščavi Atacama observatorij tudi nahaja. S svojim radioteleskopom, ki je največji, kar jih obstaja, znanstvenikom s celega sveta omogoča raziskovanje vesolja in odkrivanje vseh skrivnosti, povezanih z njim.
Posebno odliko knjige predstavljajo njene ilustracije. Aina Bestard je namreč z njimi počastila zgodovino znanstvene ilustracije 19. stoletja, čemur je knjiga, kot izvemo na njenih zadnjih straneh, tudi namenjena. Svoj komentar k ilustracijam knjiga sklene z naslednjo ugotovitvijo: »Ilustracije nosijo v sebi umetniški element, ki presega strogo znanstvene okvire. Z uporabo podatkov raziskav, posredovanih z ALME (…), pa so ilustracije tudi vsebinsko skladne z najnovejšimi znanstvenimi odkritji«.
Knjiga predstavlja svojevrsten spoj znanosti in umetnosti, ki je obenem pospremljen z izjemno preglednostjo in sistematičnostjo, zaradi česar je delo skupaj s tematiko, ki jo obravnava, dostopno kar najširšemu krogu bralcev.
