V Mestni knjižnici Ljubljana v Slovanski knjižnici smo 6. maja organizirali spet zelo obiskan simpozij z naslovom Labirinti žanrskih branj: Krasni novi svetovi, ki smo ga navezali na aktualni bralni projekt Mesto bere in branja utopičnih in distopičnih romanov.
Z razmišljanji predavateljic in predavateljev Filozofske fakultete, literarnih kritikov, bralcev in poznavalcev in (ali) ljubiteljev žanra smo se posvetili značilnostim žanrskih del, izpostavili kakovostna dela, raziskali lastnosti slovenskih in tujih fantastičnih zgodb ter se v okviru okrogle mize razgovorili o možnostih, ki jih širjenju bralne kulture prinašajo kakovostna žanrska branja.
V uvodnem videonagovoru je Andrej Blatnik, pisatelj, predavatelj in poznavalec slovenskega knjižnega trga izpostavil predvsem vprašanje, zakaj je pomembna tudi promocija popularnega žanrskega branja: »Povsod po svetu, pa tudi v Sloveniji, bralci najbolj berejo popularno žanrsko literaturo, v Sloveniji pa se ravno ta literatura paradoksalno najmanj vrednoti. Še posebej je to pomembno, ker v zadnjih časih tako v kriminalki kot tudi v fantazijskem romanu, v znanstveni fantastiki, v ljubezenskem romanu pridobivamo nove bralce, kajti slovensko branje domačih avtorjev je doslej malce zaostajalo – iz preprostega razloga, ker nismo imeli dovolj avtorjev popularnih romanov.« V zadnjih letih se to sicer spreminja zaradi kakovostnih avtorjev, predvsem na področju kriminalnih romanov (Golob, Demšar, Širok, Svetek), v zadnjem času pa izhajajo zelo popularna dela tudi v drugih žanrih.
V Sloveniji se pojavlja še en paradoks, na katerega opozarja Blatnik, in sicer branje in tudi pisanje v angleščini: »Paradoks pisanja v angleščini morda dobro opisuje avtorica Kaja Bucik Vavpotič, ki je napisala roman Srebrne vezi po tem, ko je napisala že vrsto romanov v angleščini, jih izdajala na platformah Amazon in drugih in se s tem izpostavila kot edina slovenska avtorica, ki je doslej živela izključno od prodaje knjig, ne pa od javnih dotacij v takšnih in drugačnih oblikah, med katere sodi tudi knjižnično nadomestilo. Paradoks seveda je, da lahko slovenski avtor preživi od pisanja samo, če piše v angleščini in upati je, da bodo tudi tovrstne akcije, vključno še z nekaterimi drugimi, ki zdaj potekajo za revalorizacijo žanrskega pisanja, omogočilo več avtorjem, da se bodo lahko v celoti posvetili pisanju kvalitetnih žanrskih izdelkov.«
Eden Blatnikovih najljubših romanov, »morda celo najljubši skozi desetletja branja«, je roman bratov Strugacki Piknik na robu ceste: »Ne samo zato, ker je knjiga napeta, kar je pogoj, brez katerega pri žanrih ne gre, ampak predvsem zato, ker na literarno zelo prepričljiv način in v dobrem estetskem literarnem jeziku, ki ne izgubi svoje funkcionalnosti in ni zgolj samo lep, govori o večnih vprašanjih, o katerih se sprašujemo skozi civilizacijo, o katerih se sprašujemo vsi ljudje in najbrž tudi vsak posebej: kdo sem, kaj si želim, kam grem, kam vodijo moja dejanja. To so prava vprašanja in ravno znanstvenofantastični romani in kratke zgodbe nam jih zastavljajo zmerom znova. Vprašanja, ki so, čeprav izražena skozi fantastiko, zelo resnična, pravzaprav skoraj vsakdanja. Takšno branje nas premika naprej – kot ljudi, kot posameznike, pa tudi kot civilizacijo.«
V nadaljevanju je Miran Hladnik, literarni zgodovinar, nekdanji profesor za slovensko književnost na Filozofski fakulteti, v prispevku O prvih slovenskih literarnih alternativnih svetovih orisal zgodnje slovenske namišljene svetove v satirični noveleti Dijak v luni Andreja Volkarja (1871), Stritarjevo kratko pripoved Deveta dežela (1878), pisemsko pripoved Antona Mahniča Indija Komandija (1884), zelo kratko Trdinovo Razodetje (1888), »času primerno povest iz prihodnjih dob« 4000 Ivana Tavčarja (1891) in roman Abadon Janeza Mencingerja (1893). Čeprav jih navajajo tudi kot začetnike domačega znanstvenofantastičnega žanra, izumi v njih še nimajo izpostavljene vloge. Vizije jutrišnjega dne so bile vseskozi humorno obarvane, torej distancirane. Zaupanje junakov v boljši svet se izkaže iluzorno, pozitivni utopizem se že na začetku sooči s pesimistično predstavo bodočnosti, tj. z distopijo oz. antiutopijo.
Alojzija Zupan Sosič, profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, je v svojem predavanju Antiutopija in jaz izpostavila misel, da danes ne moremo več trditi, da je antiutopični roman zgolj fantastični žanr, saj se nam v resničnosti uresničujejo literarne zamisli iz evropske in slovenske antiutopične klasike. Sedanji družbeni sistem, predvsem z različnimi tehnikami nadzora, nam ne pušča veliko vrzeli za individualne pobege, ko nam ponuja hektičnost, hitrost in površnost. Prispevek je aktualiziral današnje družbeno in literarno stanje tako, da je sodobni slovenski roman Filio ni doma Berte Bojetu primerjala še z evropskimi, na primer MI (J. Zamjatin), Krasni novi svet (A. Huxley), Tovarna absolutnega (K. Čapek), Deklina zgodba (M. Atwood).
Jana Šnytová, predavateljica češke književnosti na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je v prispevku Vizionar prihodnosti – Karel Čapek in njegova znanstvena fantastika v slovenskem prostoru predstavila Čapkovo literaturo, s poudarkom na prevodih v slovenščino. Karel Čapek, eden najvplivnejših čeških pisateljev, je s svojimi znanstvenofantastičnimi deli, kot sta npr. R.U.R. in Vojna z močeradi, vizionarsko napovedal izzive moderne tehnologije, umetne inteligence in družbenih sprememb. Njegova dela, ki še danes navdihujejo literarne in gledališke uprizoritve, niso le domiselne zgodbe o prihodnosti, temveč tudi ostra kritika zlorabe znanosti in totalitarnih ideologij. Predavanje je osvetlilo recepcijo Čapkove znanstvene fantastike v slovenskem prostoru ter njeno presenetljivo aktualnost v današnjem svetu.
Veronika Šoster, literarna in filmska kritičarka, urednica, komparativistka in pesnica, prejemnica Stritarjeve nagrade 2020, je v predavanju Negotove prihodnosti – prostočasno in profesionalno branje znanstvene fantastike in distopije izpostavila misel, da naše razumevanje žanrske literature oblikuje naš način branja. Žanrske zakonitosti in konvencije s seboj prinašajo določena pričakovanja in vplivajo na to, kako k tekstom pristopimo in kako jih razumemo. Avtorica je kot navdušenka nad žanrom in voditeljica žanrskega bralnega kluba predstavila svoje poglede na branje znanstvene fantastike in distopije. Najprej se je sprehodila skozi različne klišeje, značilnosti in zakonitosti žanra z navezovanjem na slovenski literarni prostor. Ob tem pa spregovorila tudi o predsodkih, specifikah in problemih izbranega žanra ter predstavila nekatere sodobne svetovne trende v žanrskem pisanju.
Aljoša Harlamov, literarni zgodovinar, urednik, kritik, publicist, esejist, podkaster in pisatelj je v predavanju Sistemi nadzora v antiutopični literaturi povzel antiutopične družbe totalitarnega nadzora in značilna dela s posameznimi karakteristikami: od cenzure in antiintelektualizma (Fahrenheit 451), religiozne in patriarhalne represije (Deklina zgodba, Filio ni doma) do evgenike in anestezije (Krasni novi svet), policijske države in panoptikuma (1984, Krizolacija). Avtorji antiutopičnih del so po njegovem skušali ekstrapolirali zametke družbenih in političnih sprememb, kulturni in tehnološki razvoj lastne sodobnosti in si zamisliti svet bližnje ali daljne prihodnosti, ko bodo oblasti skušale izkoristiti te danosti za popolno podreditev posameznika. Zanimalo ga je predvsem, kaj ti romaneskni svetovi povedo o prihodnosti, v katero so bili projecirani? Kako se ideja družbe nadzora spreminja z družbo in tehnikami nadzora? Je domišljija naših odločevalcev zaostala za domišljijo pisateljev ali jo prehiteva?
Simpozij smo zaključili z okroglo mizo Prihodnost je zdaj, od vizij k sencam jutrišnjih svetov, na kateri so sodelovali Aljoša Harlamov, Veronika Šoster, Jana Šnytová in Miran Hladnik, vodila pa jo je Tatjana Pristolič, vodja projekta Mesto bere. Pogovor smo začeli s o svetovih prihodnosti, tudi premnogokrat sedanjosti, knjigami in (žanrskimi) pravili, pričakovanji bralcev in trendi na tem področju. Začeli smo z vprašanjem, ali si danes sploh še znamo predstavljati svet, ki je boljši od tega, v katerem živimo – ali znamo sanjati samo še o njegovem koncu, kaj je goste osebno ali strokovno pritegnilo k raziskovanju utopij in distopij, o večnih klasikah, od Čapka, Huxleya, Orwella, ki so še tudi po stoletju od nastanka zelo aktualne, medtem ko mnoga sodobna dela pogosto hitro zbledijo. Zastavili smo si tudi zanimivo vprašanje, kje je mesto sodobne slovenske fantastike in zaključili z vprašanjem o vizijah prihodnosti, ki jih prinaša znanstvenofantastični žanr. Skupaj smo odkrili, da fantastična literatura ni le beg, ampak način, kako razumeti svet in si ga morda zamisliti drugačnega, po možnosti boljši svet.
Fotogalerija dogodka
