Priznanje Zlata hruška

Utemeljitev strokovne komisije:

Slikanica Pasje poletje avtorice Gaje Kos in ilustratorke Ane Zavadlav je izviren, svež in duhovit prispevek k sodobni slovenski mladinski leposlovni produkciji. Knjigo odlikujejo inovativna zasnova, večplastnost in igriv nagovor mladih bralcev, zaradi česar izstopa iz povprečja in odpira nove poti v razumevanju in doživljanju slikanice kot umetniškega medija. Leta 2024 je prejela priznanje za posebno nagrado Kristine Brenkove »nove poti«.

Že v uvodnem nagovoru je zapisano, da je »tale knjiga čisto narobe«, s čimer pritegne bralca in ga takoj postavi v dejavno vlogo. Bralec se znajde v prostoru, kjer nič ni samoumevno in kjer mora sodelovati, opazovati in primerjati, da sestavi pomen celote. Avtorica tako že na začetku pretrese ustaljena pričakovanja glede tega, kaj slikanica je, in mladega bralca povabi k igri z besedilom, ilustracijami in lastno domišljijo.

Pasje poletje pripoveduje dve zgodbi hkrati: linearno besedilno zgodbo, ki teče v krajših odstavkih na spodnjem delu vsakega razpona strani, in bogato vizualno zgodbo, ki se razpira na dvostranskih ilustracijah Ane Zavadlav. Ta dvojnost ni naključna ali zgolj okrasna, temveč nosi bistveno estetsko in spoznavno funkcijo. Besedilo in ilustracija si ne stojita nasproti, temveč sta enakovredna pripovedovalca, ki ustvarjata dve paralelni pripovedi. Bralec se sproti odloča, kateri bo sledil in kako ju bo povezal. Prav v tem razkoraku med besedo in podobo nastaja humor, napetost in radovednost, ki poganjajo bralčevo doživljanje.

Zelo kmalu na začetku zgodbe postane jasno, da se nekaj ne ujema: besedilo govori o žabi in delfinu, ilustracija pa prikazuje pujsa (slikanica ponuja tudi nekaj besednih iger: delfin in žabica kot živali ter delfin in žabica kot plavalni tehniki). Ta premišljena nedoslednost ustvarja interaktivno dinamiko, ki otroke spodbuja k opazovanju, raziskovanju in primerjanju. Bralec ni zgolj pasiven sprejemnik zgodbe, temveč postane njen soustvarjalec – išče razlike, sestavlja pomen in ustvarja hipoteze, zakaj se zgodba ne ujema.

Takšna zasnova spodbuja razvoj kritičnega mišljenja, domišljije in zmožnosti interpretacije. Otroci se učijo, da zgodba ni enoznačna in da se resničnost lahko kaže na več načinov. To je izjemno dragocen bibliopedagoški potencial knjige, saj jo lahko uporabimo kot iztočnico za pogovor o razlikah med besedo in podobo, o tem, kako delujejo pravljice, ali celo o tem, kaj je  umetniška svoboda.

Jezik Gaje Kos je preprost, neposreden in razumljiv, a hkrati duhovit in večplastno učinkovit. Avtorica besedila ne poskuša zgoščati z metaforiko ali ga poetično okraševati, temveč ohranja ritem, ki je lasten otroškemu poslušanju in gledanju. Kratki, jasni stavki ustvarjajo prijeten tok branja, hkrati pa delujejo kot oporne točke, na katere se nasloni vizualna zgodba. Prav ta kombinacija preprostosti in humornega razhajanja z ilustracijo ustvarja dodatno dimenzijo pomena.

Ilustracije Ane Zavadlav so izčiščene, pregledne in polne detajlov, ki vabijo k opazovanju in večkratnemu listanju. Ujamejo lahkotno poletno vzdušje, polno morja, sonca, športnih dejavnosti, sladoleda, toplih barv in počitniškega razpoloženja. Obenem subtilno vpeljujejo elemente, ki zgodbo preoblikujejo in nadgrajujejo. Ilustracije so večplastne, saj se skozi knjigo njihova kompleksnost stopnjuje – vedno več je detajlov, prizori postajajo gostejši in bolj dinamični, kar ustreza naraščajočemu občutku, da se v zgodbi nekaj dogaja, da se položaj zapleta. To ustvarja sinestetično doživetje, saj besede in podobe skupaj učinkujejo na več čutov in ustvarjajo občutek prisotnosti v zgodbi.

Knjiga je oblikovno dodelana in premišljena: trda vezava, prijeten format za branje in listanje, skladna postavitev besedila in slike. Vse plasti – jezik, ilustracija, oblikovanje – so usklajene v harmonično celoto, kar daje knjigi visoko estetsko vrednost.

Tematsko se Pasje poletje povezuje z univerzalno izkušnjo poletja ob morju: vročina, ladjice, igre v vodi, sproščeno preživljanje prostega časa. To otroku omogoča hitro identifikacijo, saj mu je prizorišče znano in domače. Hkrati pa knjiga preseže raven vsakdanjega prizora, saj jo s preigravanjem resničnosti in fantazije dvigne na raven umetniškega raziskovanja.

Primerna je tako za individualno kot skupno družinsko branje, prav tako ima močan potencial za uporabo v vrtcih in šolah. Lahko je izhodišče za ustvarjalne dejavnosti, kot so risanje lastnih ilustracij, izmišljanje novih besedil, pogovor o razmerju med resničnostjo in domišljijo, celo o tem, kdo in kako ustvarja knjige. Zaradi svoje večplastnosti in odprtosti knjiga omogoča različne ravni doživljanja: mlajši bralci bodo uživali v humorju in barvitih podobah, nekoliko starejši pa bodo zaznali igro z besedo in sliko ter odprta vprašanja, ki jih knjiga ponuja.

Pasje poletje je zato slikanica, ki ne le razveseljuje, ampak tudi odpira prostor za razmislek ter spodbuja razvoj bralnih veščin ter domišljije. Je delo, ki se poigrava z ustaljenimi zakonitostmi žanra, v ospredje postavlja bralca in ga vključuje v proces ustvarjanja pomena. To je eden ključnih razlogov, da si knjiga zasluži priznanje zlata hruška v kategoriji izvirna slovenska mladinska leposlovna knjiga.

Utemeljitev strokovne komisije:

Slikanica je izšla v znamenju 150. obletnice rojstva velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki smo jo praznovali leta 2022. Že hiter prelet njenih strani pokaže na njeno kompleksnost tako z oblikovne kot vsebinske strani, zato bomo v nadaljevanju na kratko predstavili le nekaj njenih pomembnih elementov, ostale pa prepustili ustvarjalni domišljiji bralcev.

Kot so že mnogi ob izidu slikanice ugotovili, je njena celota razdeljena v tri dele, pri čemer jedrni del, ki nosi naslov Krušno mesto, predstavlja zgodbo v zgodbi, oklepata pa ga dve spremni besedili, od katerih je prvo, uvodno, avtorjevo, drugo, zaključno, pa beseda umetnostnega zgodovinarja Damjana Prelovška. Po vsebinski plati so vsi trije deli zaokrožene celote, ki pa obenem eden drugega pomembno dopolnjujejo: avtorjevo spremno besedilo prinaša refleksijo lastnega umetniškega ustvarjanja, razpetega med resničnostjo in domišljijo, s čimer razloži temeljno podstat jedrne zgodbe – simbolne zgodbe v zgodbi o malem Plečniku –, ki sledi pod naslovom Krušno mesto; in če slednja prinaša predvsem literarno oblikovano zgodbo o Plečniku, jo zaključno besedilo umetnostnega zgodovinarja na koncu dopolni s kratkim pregledom umetnikove biografije. Vsi trije zaokroženi deli tako tvorijo organsko celoto slikanice, ki je ne bi bilo, če bi kakšen od delov manjkal.

Vendarle pa se zdi, da opisana trodelna celota slikanice globoko v ozadju skriva še eno zgodbo, ki pa ni samo Plečnikova. Most do nje predstavljajo ilustracije s spremljajočim besedilom, ki oklepajo jedrno zgodbo in se na štirih straneh pojavijo za avtorjevim uvodnim tekstom in na dveh straneh pred Prelovškovim spremnim besedilom. Gre za kratka vmesna pasusa, ki v knjigo preko prikaza začetka in zaključka umetnikovega ustvarjanja vnašata avtorjevo umetniško identifikacijo s Plečnikom – ilustracije obeh pasusov namreč na prvi pogled prikazujejo našega velikega arhitekta, medtem ko besedilo vsebinsko sledi avtorjevi predhodni spremni besedi. Na to, da je tako sklepanje upravičeno, pa nas ne napeljuje le dejstvo, da sta oba avtorja umetnika, čeprav se v svojih »delavnicah« srečujeta vsak s svojo različico realizacije umetnosti, eden z arhitekturno, drugi z literarno, ampak da ju družijo tudi nekatere biografske podrobnosti, ki so za nastanek pričujoče slikanice in njene osrednje zgodbe še kako pomembne. Iz avtorjevega spremnega besedila namreč izvemo, da sta oba imela oz. imata sorodnike v Hotedršici in da sta oba Ljubljančana, kar pa je za nastanek slikanice še posebej pomembno, pa je to, da ju druži njuna skupna navezanost na Prago, mesto, kjer je Plečnik z obnovo praškega gradu dosegel svoj ustvarjalni vrh, Svetina pa ga v svojem spremnem besedilu označuje kot »skoraj moj drugi dom, ker sem tam študiral«. S tem je najbrž tudi pojasnjeno, zakaj na primer prispodobe krušnega mesta v slikanici ne predstavlja Dunaj, ki je slovenskega arhitekta preko Otta Wagnerja tudi pomembno oblikoval, ampak Praga. Med umetnikoma pa ne nazadnje najdemo še eno zanimivo vzporednico, namreč tako kot je Plečnik pri svojem ustvarjalnem delu sodeloval z Matkom Prelovškom, tako Svetina pri ustvarjanju svojega literarnega dela sodeluje z njegovim vnukom Damjanom Prelovškom.

Zgodba Svetinove slikanice in njenega jedrnega dela je tako pravzaprav skupna zgodba dveh umetnikov, ki znane biografske podatke enega domišljijsko prepleta z manj znanimi ali neznanimi podatki drugega. In v tem kontekstu je tudi razumeti avtorjevo pojasnilo k nastanku jedrne zgodbe: »Nastala je iz tistega malo, kar vem o življenju in delu gospoda Plečnika, in iz tistega veliko več, kar sem v Ljubljani in na Dunaju in v Pragi (in še kje) doživel sam.«

Posebno simboliko v okviru slikanice nosi njen naslov oz. naslov njene osrednje zgodbe – Krušno mesto. Za bralca, ki o Plečniku ne ve ničesar, je krušno mesto bogato in zanimivo mesto, ki ga osrednji junak zgodbe, deček Pepi, odkrije, ko zleze v svoj hlebček kruha. Za bralca, ki ve o Plečniku nekaj več, je krušno mesto prispodoba bogatega mesta Prage, ki je našemu velikemu arhitektu v določenem obdobju dajalo kruh in mu omogočilo, da je v svojem delu dosegel svoj ustvarjalni vrh. Za bralca, ki pojem krušnega mesta morda razume nekoliko širše, pa je to lahko tudi žalostna prispodoba tega, da Plečniku rojstna Ljubljana ni mogla ali kasneje tudi ni hotela ponuditi tega, kar mu je s svojim kozmopolitizmom in demokratičnim svetovljanstvom lahko ponudila in omogočila krušna Praga. Ljubljana je namreč svojo univerzo dobila šele leta 1919, po II. svetovni vojni pa je bil naš veliki arhitekt, globoko veren človek, zaradi spremenjenih političnih razmer in kljub temu, da je veljal za duhovnega očeta ljubljanske arhitekturne šole, izključen iz oblikovanja svojega rojstnega mesta.

V kontekstu vsebine slikanice nosijo poseben simbolni pomen njene barve. Odtenke zlate in oker zlate je čutiti skozi celotno paleto barv, ki obvladujejo delo. Z zlato je izpisan naslov knjige na naslovnici, ki nas spomni na pojem t. i. »zlate« Prage, mesta, ki s svojo bogato zgodovinsko in kulturno dediščino velja za eno najlepših ne le evropskih, ampak tudi svetovnih mest. Zlata barva simbolizira bogastvo in prestiž, je barva uspeha, dosežkov in zmagoslavja – a ne v materialnem, temveč v duhovnem smislu. Zato je tudi barva duhovnosti, modrosti, znanja, visokih idealov, skratka vsega tistega, kar je blizu pravi umetnosti in pravim umetnikom, in o čemer pripoveduje oz. skuša današnjemu bralcu pripovedovati Svetinova slikanica.

O vsebinski plati slikanice bi se dalo povedati še mnogo zanimivega, predvsem njena simbolna raven z motivi kruha, deklice Alice … se zdi neizčrpna. K temu svoje pridajo še izjemne ilustracije Petra Škerla, ki se od besedila občasno osamosvojijo in o življenju umetnosti in umetnikov pripovedujejo svojo nostalgično zgodbo. Slikanica je tudi po oblikovni plati obravnavana celostno; izbira tehnik, materialov, likovne govorice in prepleta grafičnega oblikovanja z ilustracijo je premišljena in smotrna, poleg tega pa jo v roke lahko vzamejo tako mladi kot stari, njeno siceršnjo odprtost pa dodatno podčrtuje še njena dvojezična govorica.

Delo predstavlja brezčasen poklon ne le našemu velikemu arhitektu, ampak tudi t. i. krušnemu mestu, svetovljanski Pragi, ki je marsikateremu slovenskemu umetniku in intelektualcu v preteklosti nudila kruh in prepotrebno duhovno zavetje, s tem pa pomembno tlakovala pot razvoju slovenske znanosti in umetnosti.

Risoroman pripoveduje zgodbo o Tiku, simpatičnem kuščarju, ki se nekega jesenskega dne, kot pove že sam naslov dela, s svojo zvesto spremljevalko alpako odpravi v gozd po drva. Toda že po nekaj straneh se izkaže, da to ne bo zgolj kratek sprehod v gozd in nazaj, ampak pravo pravcato potovanje, polno dogodivščin in preizkušenj, skozi katera bo moral glavni junak, da bo dosegel svoj jasno zastavljeni cilj, to je drva za zimo.

Risoroman je tako v vsebinskem kot oblikovnem smislu zelo kompleksno delo, zaradi česar ga lahko berejo tako otroci kot odrasli. Če bo za mladega bralca Tikovo potovanje v gozd le zbirka zabavnih pustolovščin in drobnih, hudomušnih pripetljajev, ob katerih se bo vsakokrat znova nasmejal, bo za odraslega bralca vse prej kot samo to. Tikova pot se namreč lahko bere tudi kot skrbno tkana tkanina, sestavljena iz dvostranih sekvenc, tj. eno na drugo nanizanih pustolovščin, ki so polne arhetipov in aluzij na človekovo preteklo in polpreteklo zgodovino ter umetnost v vseh njenih pojavnih oblikah. Nenazadnje pa jo lahko beremo tudi kot slehernikovo pot skozi svetle in temne plati življenja, ki jih, kot je to značilno za Tika, zmoremo nositi le ob stoičnem prenašanju od rojstva, ko krenemo na pot, do bridkega konca, ko prispemo do cilja.

Tudi v oblikovnem pogledu je delo izjemno kompleksno, saj po eni strani prinaša estetsko risbo, ki je v ravnovesju z besedo in zgodbo, po drugi strani pa pogum avtorjev po preizpraševanju in preigravanju mej samega žanra.

Delo predstavlja pomemben prispevek v razvoju slovenske stripovske umetnosti.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

Zbirka prinaša devet prisrčnih zgodb o deklici Evi, bistri in igrivi prvošolki, ki svet okoli sebe raziskuje z detektivsko natančnostjo in ga odkriva v mehkih prehodih nekje med resničnostjo in otroško domišljijo.

Kljub temu da so zgodbe ločeno izhajale v reviji Galeb, je zbirka vsebinsko in formalno zaokrožena celota. Začne se z zgodbo, ki je postavljena na začetek šolskega leta, in konča z zgodbo, ki prinaša nadih poletnih počitnic nekje ob morju.

Naslov zbirke je povzet po naslovu ene od njenih osrednjih zgodb, umeščene nekje v sredino zbirke, ki, kot se zdi, tvori njeno simbolno ozadje. Medtem ko zgodba pripoveduje o Evinem ustvarjalnem večeru tik pred odhodom v posteljo, ko na bele zidne ploščice v kopalnici s prstki naredi raznobarvne odtise, tako da ena ploščica »postane kot pomladni vrt«, druga »se spremeni v poletni travnik«, tretja »v jesenski drevored«, na četrto, zimsko, pa ne ve natančno, kaj odtisniti, je na simbolni ravni prav taka tudi celotna zbirka. Eva na »nepopisan bel list papirja«, ki simbolizira prvo leto njenega šolanja, igrivo, od prve do zadnje zgodbe, niza svoje raznobarvne, hudomušne in ustvarjalnih domislic polne dogodivščine. Temu, kot je videti, sledi tudi oblikovanje zbirke, saj so Evine zgodbe »odtisnjene« na snežno bel papir, na katerem skupaj z drobnimi, včasih tudi celostranskimi iskrivimi ilustracijami Ane Zavadlav delujejo kot Evini pisani prstni odtisi.

Ker so zbirke kratkih zgodb za otroke z vidika žanra velikokrat spregledane, pa čeprav so kakovostne in mlademu bralcu zaradi možnosti branja v nadaljevanjih pisane na kožo, naj bo tokrat nekoliko drugače.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA 2022 ZA IZVIRNO SLOVENSKO MLADINSKO LEPOSLOVNO KNJIGO

Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS:

Nagrajena pesniška zbirka prinaša svež in iskriv pogled na svetovno klasično zgodbo, s katero se mladi srečajo v okviru vzgojno-izobraževalnega programa, a hkrati to zgodbo postavi v mladostnikov svet današnjega trenutka. Ljubezen je predstavljena kot tisti pojem bistva življenja, ki ni le abstrakten, temveč je gonilo človeškega življenja. Tematsko se le na prvi pogled veže na svetovno klasiko, saj avtor z izbranimi verzi pred bralca postavi pogled v čustveni in doživljajski svet mladih ljudi, ki jih danes srečuje v vsakdanu, na cesti, v trgovini, pred šolo.

Vinko Möderndorfer je mojster besede, ilustracije Jureta Engelsbergerja pa na izviren način dopolnjujejo zbirko. Knjiga Romeo in Julija iz sosednje ulice je ilustratorsko in grafično kar presežen projekt. Odlična kombinacija besedila in slike, v katerih je čutiti prefinjeno tehtanje likovnega in literarnega dela in predvsem prava razmerja s tišino/belino. Knjiga lepo teče in niti za trenutek ni čutiti agresivnega vizualnega pritiska na naše čute. Likovni jezik je uglašen s poezijo. Ne jemlje ji “prostora”, pač pa gradi svojega, oba pa soustvarjata prefinjeno in duhovito celoto. Črno-belo-rdeče podobe zelo nazorno orišejo tipično mladostniško razpoloženje ob doživljanju prve ljubezni in nas ob verzih peljejo od iskrene predanosti do neutolažljivega razočaranja. Pesmi v tej pesniški zbirki krasi iskrivost, premišljena uporaba jezikovnih sredstev in izvirna nadgradnja poznane, t. i. “lajnaste” teme, hkrati pa ravno s tem pesnik na tematski ravni doseže povezljivost in prepletenost literarnih svetov in predrami klasično temo v sodobnem mladostnikovem svetu.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

Knjiga je sveža v mnogih ozirih: stilno, zgodbeno, sporočilno in jezikovno. Izstopajoča je po nenavadni in redkeje uporabljeni komunikaciji avtorice z bralcem ̶ z njim se namreč poleg zanimive pustolovsko-detektivske zgodbe zelo neposredno pogovarja in ga nagovarja, se samorazkriva skozi nekatere osebne dele, in jih demistificira (ni vsevedna, ni nad bralcem, ni brez napak, niti brez svojih skrivnosti). Knjiga konkretno prepriča in potrdi, da je branje tudi komunikacija in da sta raziskovanje in pot mnogokrat pomembnejša od cilja. Vznemirljiva je po jezikovni estetiki in pisateljski domiselnosti, ki izstopata iz utečenosti in pričakovanega toka. Delo je večsmerno, veččutno, večžanrsko, slogovno izredno pestro in prežeto s humorjem. Glavni junaki so živi tako v dialogih, v delovanju, v povezovanju, v pustolovščinah in živijo medgeneracijski dialog in prijateljstvo. Roman je opremljen z odličnimi ilustracijami Tanje Komadina, ki zgodbo vizualno lepo nadgrajujejo. Odsevajo tudi ilustratorkin scenaristični razmislek, ki uspešno ujame duh romana, preplet fantazijskega z realističnim. Skladno povezovanje besedila z ilustracijo ustvarja svojstven ritem. V oblikovnem smislu knjiga z izborom formata, tipografije in papirja sledi premišljenim celostnim pristopom leposlovja za mlade, v katerem je čutiti svež in sodoben oblikovalski ton.

Roman je prepričljiv, slogovno spreten in samosvoj, jezikovno barvit, mestoma poetičen, prežet z zanimivimi dialogi, medvrstniškimi odnosi, naravo, zaupanjem in prijateljstvom. Je sožitje resničnega in fantazijskega, preteklosti in trenutne umeščenosti. Pulzira v ritmu vsečasa, preseneča in očara s svežino in avtoričinimi nenavadnimi, inovativnimi pisateljskimi pristopi ter mladega bralca navdaja s pogumom, vztrajnostjo in upanjem. Je odlična mladinska literatura, ki vabi k večkratnemu branju in je zaradi svoje pestrosti tudi večnaslovniško zanimiva.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

Knjiga je za člane dostopna tudi na Audibook in Biblos.

Knjigo za priznanje je soglasno izbrala komisija v sestavi Tina Mahkota (predsednica), dr. Izar Lunaček in Tone Obadič. Prvotnost je celostna knjižna mojstrovina. Besedilo, ki ga označuje za “knjigo svojega življenja”, je Feri Lainšček v pričujoči izdaji Založbe Mladinska knjiga pregnetel že tretjič. Namen njegovih zadnjih slogovnih in vsebinskih popravkov je bil, da bi prazgodovinski svet deklice Njo prevedel iz “jezika pradavnih magov” v bolj razumljiv literarni jezik našega časa. Z njim avtor nagovarja predvsem zahtevnejše mlade bralce. Kljub tokrat pomirjujočemu koncu Lainščkovo poetično besedilo ohranja arhetipsko vsebino, polno skrivnostnih magičnih besed, in mitsko atmosfero, ubesedeno s skorajda obrednim jezikom. Vrhunska je tudi nadgradnja besedila z likovno interpretacijo Jureta Engelsbergerja. V zahtevni tehniki akvarela in barvnega svinčnika je ilustrator med studioznim druženjem z zahtevnim besedilom doživel, po lastnih besedah, “umetniško iniciacijo in ustvarjalno zorenje, obogateno z življenjskim spoznanjem ali dvema”. Knjigo spremlja tudi kratka, a vsebinsko poglobljena spremna beseda Darke Tancer Kajnih. Prvotnost je resda pripoved o nekih davnih časih, a je njeno sporočilo o človeku kot iskalcu presežnega brezčasno. Branje Prvotnosti z intuicijo in domišljijo ponuja vrhunsko literarno izkušnjo.

Knjigo za priznanje je soglasno izbrala Strokovna komisija v sestavi dr. Gaja Kos, mag. Tomato Košir in dr. Veronika Rot Gabrovec. Drobtine iz mišje doline je zbirka besedil, v kateri ritmičnost in izrazita zvočnost pesničinega jezika odlično sodelujeta z inovativnim pristopom ilustratorke: živahne miške izpod prstov Alenke Sottler se pridružijo že znani igrivosti in ljudskosti Anje Štefan in zaradi nabora tem in angažiranega pogleda na svet nagovarjajo najširši krog potencialnih bralcev. Delo obeh avtoric je podprto z odločitvami oblikovalke in likovnega urednika, ki izkazujejo ustrezno izbiro črkovne vrste, spoštljivo obravnavo besednih in nebesednih gradiv in ob dobri ergonomiji knjige dosežejo pravo sožitje oblike in vsebine.

Naše okolje je “umetni raj” in mnoge mladinske pripovedi kričijo, da bi preglasile všečno pogubnost tega raja. Tudi prvenec Evangelij za pitbule je tak krič. Skrit za razpršenim najstniškim cinizmom glavne junakinje avtor z zrelim kiparskim uvidom, kaj se skriva v kamnu, lomi odkrušek za odkruškom in razkrinkava to našo “veliko skrb” za otroke. Zato nesramežljivi zapisi brutalnega zapijanja, spolnih odnosov in čustvovanja mladih, niso prostaški, ampak resnicoljubni opisi sveta, v katerem živimo – in mladina z nami! V kontekstu zgodbe so osvobajajoči in ne kvarljivi za “nedolžne otroke”. Razkrinkavajo dvoličnost in diktat, ki z neizprosnostjo pitbulov trdno držita svojo žrtev – znanje. Pripovedujejo, da je svet eden, da kar na tem planetu kvari, škoduje ali uničuje odrasle, hkrati to direktno in nepreklicno počne tudi otrokom. In na koncu, na površju vsebine, ki jo dleto dokončno izlušči iz kamnitega kaosa, zasije edina in večna bilka upanja – poezija. Poezija zmore dajati stvarem nova imena, zmore pobegniti iz sveta doktrin in zmore vedno znova oznaniti veselo vest o življenju. Zakaj pa ne tudi pitbulom! Za to odkritosrčno upanje, podarjeno nam odraslim in našim najstnikom, si knjiga, avtor in založba zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Skoraj nam je prišlo v navado, da v galeriji družin, ki nastopajo v sodobnih zgodbah, pričakujemo probleme: ločitve, nerazumevanje, neodgovornost, kriminal, hude bolezni. Vse te okoliščine tu in tam zažarijo v nekem novem smislu, kadar naletijo na mojstrskega pripovedovalca. Manj pogosto pa na takega pripovedovalca naletijo okoliščine običajnih družin. Pripoved o štiriletni Niki ima to srečo. No, že mala Nika sama ima nekaj sreče: ima pridnega očeta, ki skrbi za kuhinjo, dom in vrt, ima skrbno mamo, ki hodi v službo in ima dve sestri in dva brata, ki jih želi dohiteti. In vsi se imajo radi. Splet drobnih vsakdanjosti pisateljica povzdigne v zvenečo harmonijo vedoželjnih trenutkov, ki kot dragi kamenčki gradijo enoletni lok od četrtega k petemu rojstnemu dnevu; od majhne do glavne Nike. Z enako toplino in pripovedno močjo spletajo varno gnezdo likovni utrinki Nikinega leta. Mehak realizem izrisuje vse, kar je za malo Niko pomembno: neposrednost, veselje in domačnost. V tem “gnezdu” odraščanje ni problem, ampak izvirno reševanje ugank, iz katerih je stkano sleherno življenje. Brez prikritih pedagoških sporočil, brez namenskega potovanja k visoki ideji, je zbirka zgodbic dragocena leposlovna zvezdica na nebu sodobnega otroškega pripovedništva, zato si avtorici in založba zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Čeprav je v slovenski mladinski literaturi vojna pogost motiv, jo pripovedovalci nemalokrat slikajo kot poligon za junaštva in jo predvsem v zmagovitih zaključkih do neke mere idealizirajo. Med literarnimi liki junakov in strahopetcev, zmagovalcev in poražencev, se včasih pojavi tudi kak lik iz mesa in krvi, poln čustev, dvomov, strahov in nemoči. Vojak Anton je eden takih, je eden izmed nepregledne množice prestrašenih fantov, še otrok, ki je postavljen v jarke soških bitk, ne da bi vedel zakaj in ne da bi smel o tem razmišljati. Ob realnosti 1. svetovne vojne, v kateri sta se neusmiljeno menjavala ukaz in eksplozija, je bil vzporedni svet, poln svetlobe in miru, edino toplo zavetje, ki je kdaj pa kdaj kakega fanta rešil pred blaznostjo ali kroglo. Nenavaden privid matere, ki reši Antona gotove smrti, je osrednji dogodek tenkočutne besedilne in likovne pripovedi in ganljiv poklon fantom, izpostavljenim požrešni vojni pošasti, poklon času, ki ima svojim pravnukom še veliko povedati. Za izčiščeno impresijo besedila in občuteno ekspresijo vojakovih trenutkov v jarkih soške fronte, s katero nas zagrnejo poslikane strani, si oba avtorja in založba zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Pravljično tkanje Anje Štefan je fina, živobarvna in obenem mehka tapiserija, takšna, ki ogreje in poboža pogled in srce. Osnovne niti te pravljične zgradbe so napete jasno in premočrtno, z izrazito poanto. Triindvajset po dolžini, obliki in izraznosti raznolikih sodobnih živalskih pravljic, ki se sicer zgledujejo po ljudskem pripovedništvu kot glasniku temeljnih človeških vrednot in modrosti, so tokrat nasnute še nekoliko drugače in izvirno, vsekakor pa bolj sodobno. Vse skupaj tvorijo pripovedno osnovo, ki jo podpira ljudski izraz s svojo brezčasnostjo, a so obenem postavljene v sodoben okvir, z razmisleki, ki razvozlavajo zlasti probleme družine in družbe danes: razvajenost (Prašiček gre na pot), neodzivnost v medsebojnih odnosih (Kolo), osamljenost ostarelih (Stric Matic), obsedenost z delom (Kako je kokoška kuhala čaj), sebičnost in solidarnost (Gugalnica) … vendar na nepretenciozen način in brez poudarjene pedagoške poante. Z virtuozno natančnostjo osnovno strukturo mehko prepredajo izrazno gibke in dovršene votkovne niti jezika, ki to radoživo, življenja polno sliko, barvajo in strukturirajo skozi ritem, metrum in rimo, tako da najkrajše med pripovedmi zažarijo v svilnati toploti lirične proze. Tu je avtorica tudi najmočnejša: njene drobcene lirično-filozofske poante, ki jih že poznamo iz pripovedi o štirih črnih mravljicah (Papir), so kakor začudene nad lepoto in raznolikostjo sveta (Na jezeru), a se hkrati navezujejo na razmislek o umetnosti in umetniškem ustvarjanju (Veter), ne nazadnje pa tudi o moči besed in odgovornosti do izrečenega (Lešniki). Avtorica v to bogato tkanje ves čas usmerja svoj izrazito otroški pogled: igrivost, optimizem in hudomušnost, ki popolnoma naravno prežemajo vsako od osnovnih pripovednih niti. Ob tem ne gre spregledati izčiščenih, s svetlobo in optimizmom osončenih ilustracij Marjance Jemec Božič, ki lepo dopolnjujejo in zaokrožajo pravljična besedila. Založba Mladinska knjiga je z zbirko sodobnih živalskih pravljic dosegla visok izdajateljski standard, zato si za ta odlični knjižni izdelek zasluži priznanje ZLATA HRUŠKA.

Naslov neobičajne zbirke besedil različnih literarnih in likovnih oblik Ropotarna opozarja, da ne gre za običajno »shrambo za stare, nerabne stvari«, ampak, v kontekstu posameznih zgodb, za območje, zavetje, celo svetišče stvari, ki nimajo nobene namembnostne etikete. Še več, to je prostor, kjer tudi red nima nalepke in je zato ves na voljo malim in velikim raziskovalcem. Tudi pogled v ropotarno je opozorilen: skozi okence, veliko lino v črki “o” na platnici, mimoidoči vidimo notranjost knjige in naprej notranjost glave, kjer domuje misel! Domišljiji in občutju so torej namenjene zgodbe in pesmi v Ropotarni. Z občečloveškimi prigodami, strahovi in pogumom, se pisatelj pogovarja z nami kot s prijatelji, ki nikomur ne želimo nič žalega, kot s tistimi, ki spoštujemo stvari in ljudi okrog sebe in smo jih kdaj pa kdaj tudi veseli. Založba Miš in oba avtorja so s tem izvirnim knjižnim izzivom visoko razpeli domišljijsko vrv branja, in si s tem zaslužili PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Pred nami je zbirka, v kateri je kot na dragoceni ogrlici iz “jezerskih biserov” nanizanih triinosemdeset kratkih filozofskih “sentenc” o družinskem življenju sredi pradavnine. Vsaka od njih je dolga natanko za en miselni preval, ki se ga da razgrniti na eni sami stripovski strani, v njej pa o življenju razmišljajo že dodobra uigrani slovenski “kremenčkovi”. Nivo razmislekov usmerja Dajnomir, rahločuten filozof, pesnik in prazgodovinski sanjač, ki mu realnost povzroča precej težav in se glede “tubiti” zanaša na svojo boljšo polovico Milibožo. Ta “nosi hlače” in zna s pragmatično kuhinjsko filozofijo “najprej žganc, potem flanc” usmeriti marsikateri zablodeli miselni ovinek “poglavarja družine”. Tukaj je tudi njun naslednik Milimir, ki že v rosni mladosti izčisti spoznanje, da mu v družinski hiearhiji pripada središčna vloga. Splet treh življenjskih nazorov humorno in samoironično določa medsebojne odnose in tipične vloge v družinski “areni”, ki je skrbno zasebna, tu in tam pa plaho in previdno obrnjena navzven, v svet sosedskega in tujega. Bralec je tako povabljen v razgibavanje z miselnimi prevali, preskoki in akrobacijami, v katerih sta se poezija in filozofija prisrčno in brezskrbno prijeli pod roko in jo ubrali križem kražem po prazgodovini, kot ga od pradavnine do danes določa nespremenjen življenjski krog. Enakovredna učinkovitosti besednega humorja je tudi rokohitrska spretnost devete umetnosti. Še več, s svojim specifičnim stripovskim komentarjem zapolnjuje bele lise, ki jih besedilo kdaj spoštljivo zamolči. A od prvega štetja v pradavnini pa vse do danes, kot je trdno prepričan avtor, zares šteje samo eno spoznanje: “svet je res čudovito urejen” in ga je znotraj tega življenjskega kroga vendarle treba imeti rad. “Z večerjo ali brez”. Knjiga in njeni ustvarjalci si zato zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Najkvalitetnejša slovenska proza, tudi tista, ki je namenjena mladini, se pogosto spogleduje s poezijo. Tudi utrip enaindvajsetih kratkih pripovedi letošnje knjižne izbranke Pionirske, s svojimi ritmi in melodičnimi povedmi zveni kot poezija, saj Peter Svetina hudomušno besedilno nanizanko na gosto preplete s prepoznavnimi literarnimi »plesi«, kakor so npr.: otroška izštevanka v zgodbi Dvanajst pingvinov, modrost programske poezije v zgodbi Misli pitona filozofa, onomatopoija v zgodbi Tišina, osvobojena zvočnost v zgodbi Naliv, ali besedne igrarije v zgodbi Prehlad. Nosilka glavne vloge v tem fantazijskem prizorišču je vseobsegajoča modrost, ki jo tu zastopajo nilski konji in druge živali, zbrane iz vsega sveta. Samosvoji, kakršni so, ti liki izrisujejo različne navadne ali nenavadne človeške lastnosti, ki se na koncu vsake zgodbe iztečejo enkrat v tehten razmislek, drugič v zabaven domislek. Zgoščeno besedišče pisatelja in ekspresivno karakterna spremljava ilustratorja, pripovedi barvata z življenjskim optimizmom, naivnim humorjem in bistroumnimi nesmisli, kako narediti nekaj lepega iz nič: nabrati šopek iz samih rim, izmeriti širino poletja, poslušati tišino, preštevati namišljene pingvine in ob vsem tem početi, kar je na svetu najpomembnejše, se pogovarjati. Medtem ko v produkciji slovenskih izvirnih knjig za otroke in mladino v letu 2010 blestijo predvsem stvaritve ilustratorjev, je v uredništvu Brede Rajar založbi DZS uspelo izdati knjigo, ki se s svojo modrostjo in prijaznostjo kot novost leta, trajno vključuje na police najboljše slovenske mladinske proze.

– za Pionirsko Darja Lavrenčič Vrabec

Skoraj prislovično sodbo, da smo Slovenci narod s posebnim posluhom za poezijo, vedno znova utrjujejo tudi slovenski založniki s svojimi največkrat skrbno oblikovanimi izdajami pesniških zbirk in še zlasti z izdajami antologij naših pesnikov in pesnic. In vendar je pesniška antologija Saše Vegri Naročje kamenčkov, ki je izšla pri založbi Miš, v mnogih pogledih založniški novum in dragocen presežek tako v predstavljanju pesnikovega sveta kot v izbiri bralca, ki mu bo ta zbirka namenjena. Pesnica Saša Vegri je izdala po številu malo zbirk. Sledile so si v skoraj enakomernih periodah in vsakokrat odstrle nov košček pokrajine, v kateri živimo kot otroci, kot odrasli ali kot starši. Predvsem v zbirkah za odrasle pesnica z neustavljivo strastjo govori o svobodi duha in z osupljivo odkritosrčnostjo o materinstvu in starševstvu. V zbirkah za otroke pa se spontano odziva na otrokov vsakdan, ga povzdigne v izvirno izpoved, obenem pa skupaj z otrokom pozorno premisli o dejanskem svetu, ki otroka obdaja. Izdati antologijo, ki bo zvesta pesničini materinski in bivanjski občutljivosti ter obenem k zbirki zbrati vse njene bralce v eno družino, ni bila lahka naloga. Dr. Igor Saksida je iz vseh njenih zbirk, odraslih in otroških, nabral petinsedemdeset kamenčkov, njenih pesmi, ki jih je razporedil v pet življenjskih epizod, z njimi pa vzpostavil svojski in živ dialog med svetom otroka in odraslega ter svetom matere in žene. Oba oblikovalca zbirke, tako dr. Igor Saksida, urednik in pisec obsežne spremne besede, kot ilustrator Damijan Stepančič s svojimi za igro vedno razpoloženimi likovnimi domislicami, sta se častno poklonila pesniškemu geniju Saše Vegri z iskrenim navdušenjem ob naročju, ki nas vse zbira v veliko družino in ki predvsem varuje tisti redek in dragocen kamenček, imenovan odgovornost za svet, ki ga ustvarjamo. Založba Miš je s to pogumno nekonvencionalno izdajo, namenjeno otrokom in odraslim, prispevala dragocen kamenček v mozaik slovenske poetike in svobodomiselne kulture.

– za Pionirsko Darja Lavrenčič Vrabec

Utemeljitev strokovne komisije:

Knjiga, ki jo je spisal Slavko Jerič, se ukvarja s številkami. Kot pravi avtor, so številke lepe in zato jih ima rad. Ponudi nam očala, ki nam svet obarvajo na nov, presenetljiv način in naš pogled nanj obogatijo še z eno, pomembno perspektivo.

Osrednji del knjige je vsebinsko razdeljen v več poglavij, ki jih lahko povežemo v nekaj obsežnejših tematskih sklopov. Najprej nam avtor razloži in na nekaj zanimivih primerih pokaže, kako nam številke že od rojstva krojijo naše vsakdanje življenje. Nato nas seznani z njihovo zgodovino – z njihovim izvorom in začetki njihovega zapisovanja. Med drugim mimogrede izvemo, da naše arabske številke v resnici niso arabskega izvora, kot bi pričakovali, ampak indijskega. Sledijo poglavja, posvečena razlagi statistike, njenim osnovnim pojmom ter njeni aplikaciji na praktične primere, ki so izbrani tako, da so aktualni in bi zato utegnili zanimati slehernega izmed nas: slovenski šport v kontekstu statistike drugih nacionalnih športov, pandemija sars-cov-2, podnebne spremembe in stanje sodobnega sveta v kontekstu preteklosti. Ob tem pokaže, kako zelo pomembno je, da se statistične podatke uporablja v ustreznem kontekstu, predvsem pa z ustrezno mero širine, poštenosti in integritete, saj v nasprotnem primeru lahko pride do njihovega izkrivljanja in zlorab. Temu sledi še nekaj zanimivosti, nato pa se knjiga zaključi z nekaterimi zabavnimi podrobnostmi iz avtorjeve osebne biografije, med drugim za laika tudi z dokaj presenetljivo ugotovitvijo, da ljubezen do številk ne pomeni nujno tudi nadarjenosti za matematiko, kajti študij le-te, kot iz lastne izkušnje pove avtor, prinaša »zelo malo številk, precej več pa pomnjenja abstraktnih pojmov in študiranja odnosov«.

Kljub temu da knjiga s svojim naslovom v prvem trenutku asociira na nekaj dolgočasnega in duhamornega, nam v resnici že po prvih straneh postane tako zanimiva, da jo le stežka odložimo iz rok. Vse v povezavi s številkami in statistiko je namreč ilustrirano z zanimivimi primeri iz našega vsakdanjega življenja in dodatno začinjeno z malo znanimi dejstvi in drobnimi anekdotičnimi zgodbami iz naše pretekle in polpretekle zgodovine. Resnobnost tabel in grafov, ki jih vsebuje knjiga, ter mestoma tudi kakšne formule, pa razbijajo duhovite, stripovsko oblikovane ilustracije Ivana Mitrevskega.

Ob opisanih kvalitetah pa ima knjige še eno, zelo pomembno lastnost: po eni strani nas uči, kako je treba sleherno informacijo, ki jo dobimo iz okolja, skrbno pretehtati in kritično ovrednotiti, preden jo sprejmemo za nekaj verodostojnega in takega, kar naj bi usmerjalo naše življenje, po drugi strani pa nam s poljudno in zabavno predstavitvijo statistike kot znanstvene discipline ponudi orodje, s katerim bomo svet ne le bolje razumeli in ga ocenjevali z drugačne, bolj kritične perspektive, ampak ga bomo lahko poskušali tudi spreminjati na bolje. Prvotni namen statistike, kot pravi knjiga, je namreč »analizirati prvotno stanje, poiskati težavo in jo odpraviti«.

Jeričevo delo bralca skozi objektivno in nepristransko naravo številk vzgaja v tisto, kar sodobni svet danes najbolj pogreša in zato tudi najbolj potrebuje – v opazujočega, razmišljujočega in kritičnega posameznika.

Zbirka Alpinistične legende, ki jo izdaja Slovenski planinski muzej, nam s svojo prvo knjigo predstavlja še eno od doslej po krivici zapostavljenih in prezrtih velikih slovenskih osebnosti, žensko, vrhunsko alpinistko v svetovnem merilu, Miro Marko Debelak-Deržaj.

Knjiga, ki bi glede na tematiko in vrsto predstavljenega gradiva lahko bila predvsem branje za odraslega bralca, se odlikuje po tem, da je oblikovno zastavljena na način, ki bo k branju pritegnil tudi mlade. Bogata vsebina, skozi katero se nam izriše lik vsestransko nadarjene izjemne ženske osebnosti v kontekstu duha časa prve polovice 20. stoletja, je z izrednim občutkom za ritem podana skozi niz dramaturško dodelanih kadrov in sekvenc, oblikovanih v subtilnem prepletu besedila, ilustracije, stripovskih vložkov in arhivskega gradiva (fotografije, pisma, izseki iz Mirinih dnevnikov, članki iz revij in časopisov …). Zadnji poglavji knjige prinašata skrbno urejena seznama uporabljenih virov in literature ter fotografij, kar predstavlja dodatno odliko dela, ki želi pritegniti čim širši krog bralcev, tudi zahtevnejših.

Knjiga Mala kraljica velikih sten pa ni le pripoved o eni od slovenskih alpinističnih legend, ampak tudi pripoved o slovenskem alpinizmu, njegovem razvoju in zgodovini. In tudi to je značilnost, ki knjigo v kontekstu slovenske knjižne produkcije dela posebno.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA 2022 ZA IZVIRNO SLOVENSKO MLADINSKO POUČNO KNJIGO

Poučna knjiga z naslovom Naš Jurčič, ki jo je napisal Mihael Glavan, je odlična, polna podatkov, ki so sicer skriti ali navidezno “nepomembni”, a so pogosto ključni za razumevanje življenja posameznika. Publikacija je osupljiv preplet vizualnih in zapisanih informacij, sklepanj in povezav, dvigajo jo domišljene in vrhunsko izrisane podobe ilustratorja Damijana Stepančiča.

Knjiga je izvirno in presenetljivo biografsko delo o pomembnem in prepoznavnem literarnem klasiku. Avtor je Jurčiča predstavil večplastno, v različnih življenjskih situacijah in z različnih zornih kotov. Ko bralec misli, da o avtorju prvega slovenskega romana res že veliko ve, ga popolnoma presenetijo drobne iskrice v novem kontekstu.
Izvirno slovensko poučno knjigo Naš Jurčič bogatijo in dopolnjujejo izjemne ilustracije Damijana Stepančiča, ki je mojster in obenem “divjak”, ravno prav nepredvidljiv in močan, da lahko razburka besedilo o nekom, ki se nam zdi že popolnoma znan. Knjiga je primer, kako je lahko ilustracija ključna za res dobro knjigo in kako je lahko v dobri knjigi ilustracija povsem enakovredna napisanemu ali celo zgovornejša od besedila samega.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

Knjigo za mlade bralke in bralce o najpomembnejšem mejniku v slovenski zgodovini – slovenski osamosvojitvi – smo po tridesetih letih lastne države že kar nujno potrebovali. Sedaj je pred nami izvrstna večnaslovniška umetniška publikacija mnogih informacij ter zanimivih simbolnih in nacionalnih nadrobnosti. V prvi vrsti želi mladim približati pomembno obdobje rojstva države ter dogodke pred in po njem, hkrati pa jim pomaga, da bi ta čas ponotranjili in da bi svojo domovino sprejemali s ponosom, kritičnostjo in s poznavanjem. Obema avtorjema, kustosinji Muzeja novejše zgodovine Slovenije in zgodovinarki Nataši Strlič ter vrhunskemu in mnogokrat nagrajenemu ilustratorju Damijanu Stepančiču, je to odlično uspelo. Knjiga spodbuja medgeneracijsko branje in pogovore o obravnavani tematiki, dialog in razmišljanje o lastnem narodu, domovini, jeziku in kulturi. Ponuja slikovit vpogled v dogajanje, življenje in vzdušje v Sloveniji med letoma 1980 in 1992 ter vabi k dodatnemu širjenju znanja. Osamosvojitev je impresivno ilustrirana in oblikovno dinamična knjiga. Napisana je strokovno-poljudno, zanimivo, strnjeno in z željo, da bi jo mladi lahko in radi uporabljali kot relevanten vir informacij pri raziskovanju obravnavanega obdobja slovenske zgodovine. Je izvirna v načinu podajanja zgodovinskih dejstev, scenaristično, likovno in tehnično premišljena ter vizualno pestra in bogata. Oblikovana in ilustrirana je v duhu enciklopedij, a se zaradi svojevrstnega prepleta besedila in podob mestoma približuje tudi karakteristikam stripa, kar jo dela še zanimivejšo. Besedilo in ilustracija sta dramaturško dodelana in se dobro povezujeta, kar se pri ilustrativnem delu kaže v izbiri in grajenju kompleksnih kadrov, sekvenc, prizorišč in junakov, z dodelano stilizacijo, kostumografijo ter umeščenostjo v prostor in čas. Oba koda sta v sozvočju, ob tem pa ilustracija zapolnjuje vrzeli in besedilu odpira nov prostor ter omogoča vzporedno večplastno branje – alegorije, obrazne mimike, govorice telesa. Ilustrator dobro zastavi koncept postavitve in mojstrsko preplete zgodbe. Zapolnjuje jih z izjemnim občutkom za ritem in kadre, kar je od njega zagotovo zahtevalo veliko raziskovanja in dramaturškega ter scenarističnega razmisleka. Motive znotraj strani ilustrator ilustrira svobodno, razgibano in vsebinsko polno referenc ter simbolike. Kadri so polni dogajanj in detajlov, barvna skala je v utišanih tonih, ki se premišljeno razživijo. Ilustracije beremo podobno kot besedilo: s poudarki, motivi presenečajo, so tudi duhoviti in z globljim uvidom. Knjiga Osamosvojitev je monumentalno delo, na katerega smo upravičeno ponosni in ga kot čvrsto celoto in simbolno zakladnico umeščamo med pomembnejša dela sodobne slovenske zgodovine in nacionalne identitete. Prav zato bi jo moral imeti vsak slovenski dom in bi jo bilo z zgodovinskimi dejstvi in podobami dobro zapisati v slovenski spomin.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

Knjigo za priznanje je soglasno izbrala Strokovna komisija v sestavi dr. Samo Kreft, Ivan Mitrevski in mag. Darja Lavrenčič Vrabec. Danes ne poznamo pomanjkanja hrane in lakote – vsaj večina nas. Prav tako nam je večinoma prihranjeno težko delo na poljih. Vseeno pa bi težko rekli, da je z našim odnosom do hrane vse v najlepšem redu. Namesto da bi hrano pridelovali doma, jo veliko uvažamo iz daljnih krajev, tretjino vse pridelane hrane zavržemo, kupujemo in uživamo pa veliko predelane hrane, polne nezdravih dodatkov. V tem kontekstu je knjiga Rade Kos dobrodošla zakladnica nasvetov, kako približati otrokom in odraslim pridelavo in pripravo hrane. Avtorici je popolnoma jasno, da živimo v hitrem svetu, bivamo v mestih in moramo vrtičke velikokrat stisniti na okenske police in balkone stanovanj. Knjiga je namenjena prav nam, ki za pridelavo in pripravo hrane nimamo veliko časa in prostora, a nam ni vseeno, kaj pristane na naših krožnikih. Postreže nam z nasveti za vrtnarjenje – kam namestiti vrtiček, kako posadimo rastline, kako jih zaščitimo pred škodljivci in podobno. Potem so tu opisi raznih vrst povrtnin, ki jih lahko gojimo. Pa kuharski recepti, ki ponujajo obilico idej, kako lahko pridelano hrano uporabimo. Ne manjka pa niti zamisli za ustvarjalne delavnice. Knjiga nam želi predstaviti in približati celostno izkušnjo vrtnarjenja. Vsa ta raznolika vsebina je opremljena z množico fotografij. Kljub obilici podatkov, nasvetov, prelepih ilustracij in fotografij knjiga deluje povezano in konsistentno. Vse je urejeno lično in pregledno, tako da se bodo bralci zlahka znašli na 150 straneh. Ta knjiga je nedvomno nastajala ob urah in urah dela z otroki in je namenjena predvsem otroški populaciji in družinam. Avtoričina ljubezen do vrtnarjenja in dela z otroki je jasno vidna vsakemu bralcu, zaradi česar ta priročnik ni le vir informacij, temveč tudi vir inspiracije.

Jezik posameznega naroda ima tri načine rasti: prvi je samonikel, vzklije iz narodove zgodbe z močjo, ki obstoječi kulturi da novo vrednost in rast. Pri nas je to med prvimi opravil Levstik. Drugi način je prevajanje, s katerim jezik preizkusi svojo vitalnost in sposobnost, da preko ustaljenih mej razširi obzorje narodove kulture. Na ta način nam je jezik utemeljil Trubar. Tretji način pa je sposobnost, da izrazne možnosti, ki jih jezik že ima, razširi z uvedbo predvsem pesniških oblik, v katerih pripoved doslej še ni prebivala. Na ta način je naš jezik najprej povzdignil Prešeren. Vsak od naštetih načinov pomene besed, ki jih že poznamo, razširi z novimi uvidi in svetovi. Pričujoče znanstveno-poetično delo, ki je organsko nadaljevanje knjig Oblike sveta (1991) in Oblike srca (1997), se torej pridružuje tretjemu način bogatenja narodove kulture. Ta “pesmarica pesniških oblik” namreč združuje svet znanstvenika in srce pesnika v sozvočje duha, ki ga v svetovni literaturi ne poznamo v tolikšnem obsegu in s takim zvenom. Avtorjeve izvirne stvaritve predstavljajo 220 pesniških oblik – “temeljnih načinov bivanja pesmi”. S pesniškim, ilustratorskim in strokovnim bogastvom enovita monografija daje slovenski mladini in slovenski kulturi izjemen “zven pomenu besede in besednim zvenom nove pomene” in si zato zasluži PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Kako pogosto se zgodi, da vrhunski znanstveniki doživljajo in razumejo stvari okrog sebe kot poezijo, ne da bi pri tem delali škodo eni ali drugi na videz nasprotujoči si podobi sveta. Kvatre ali letni časi so kakor štirivrstična pesem enega leta, ki v svojem neutrudnem ritmu četrtink vedno znova preseneča z vsebino vrstic. Na tem simbolu zgrajena knjiga predstavlja 32 pernatih prebivalcev Slovenije. V doživljajsko in literarno prepričljivih zgodbah torej vsak letni čas razkriva 8 opisov ptic. Avtor je do ptic, ki jih opisuje, znanstveno radoveden in obenem otroško vzhičen. Na bralce, ki jim ptice predstavlja v skrbno oblikovani povedi, se obrača kot strasten zagovornik zgodb, ki so nam dane, da nas povežejo v vsesprejemajoči krog sodelovanja. V to domišljeno sestavo je vključena tudi odlična ilustracija. Ta je poznavalsko natančna pri upodabljanju bistvenih značilnosti posamezne ptice, s poetiko potez pa razkriva slikarjevo naklonjenost do njih. Knjiga, ki odlično nadaljuje tradicijo Frana Erjavca, z vrhunskim besedilom in ilustracijo ter z dovršeno skrbnostjo založbe, predstavlja trajno vrednost v slovenski mladinski literaturi in si zato zasluži PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA

Kadar beseda nanese na poučno knjigo, navadno odmislimo, da so posamezna dejstva določene stroke povezana z določeno zgodbo. In bolj ko je ta ločenost radikalna, bolj se utrjuje prepričanje o ločenosti sveta znanstvenikov od sveta uporabnikov in končnih potrošnikov stvari, ki jih sicer znanost omogoča. Vsakdanje življenje posameznika se tako vse bolj oddaljuje od možnega vèdenja in znanja. Fizik in filozof Sašo Dolenc si že vrsto let prizadeva pokazati, kako zelo sta vsakdanje življenje in znanost povezana in kako nujna je ta povezanost za ohranitev svobode, dostojanstva in ne nazadnje blaginje posameznika in skupnosti. Niz 58 znanstvenih dejstev ali zgolj poskusov razumeti svet avtor predstavlja z zgodbami – “gnezdišči” nekega časa in prostora, v katerih so izbrani iskani in izbrani najdeni odgovori v resnici nastali in “poleteli” v svet. Zgodbe, ki so preplet dejstev in izvirnega humorja tako avtorja besedila kot avtorja ilustracij, predstavljajo različna ozvezdja na nebu vèdenja in znanja, od naravoslovnih ved, filozofije, družboslovja in zgodovine, do ekonomije in sodobne tehnologije. Bistvo pripovedovanih zgodb je podobno bistvu potovanja od genov do zvezd: početi tisto, v kar resnično verjameš. Za tako početje pa znanja ni nikoli preveč. Za opogumljanje mladih in za duhovito širjenje veselja do znanosti si oba avtorja in založba zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

V svetu znanja in medsebojnega spoštovanja geografske in časovne razdalje navadno ne predstavljajo nobenih ovir. To dokazuje tudi kulturna vez, ki je v 18. stoletju nastala med Slovenijo in Kitajsko; takrat je namreč vsestransko izobraženi slovenski misijonar svoje življenje in znanje posvetil novi domovini Kitajski, ta pa ga je v zahvalo povišala v mandarina in ga vključila v svojo zgodovino. 300 let kasneje je iz te dežele k nam prišla slikarka Huiqin Wang in svoje znanje in življenje združila z novo domovino Slovenijo ter ustvarila izjemno biografsko slikanico o Slovencu v Prepovedanem mestu. Ob spremljavi kitajskega in slovenskega besedila nam umetnica s stvarno pripovedjo in v impresivni tradiciji kitajskega čopiča riše življenjsko pot filozofa, teologa, matematika, astronoma, jezikoslovca in kartografa od njegovega otroštva v Mengšu in Ljubljani do poslednjih dni, ki jih je kot spoštovani mandarin Liú Sōnglíng sklenil v kitajski prestolnici. Slikanica, ki je besedilno stvarna, likovno pa ponotranjeno simbolna, ni le miniaturni spomenik nekemu daljnemu srečnemu naključju, ampak tudi dobrodošlo vabilo mladini k preseganju vsakršnih ovir do znanja in združevanja vsega dobrega na planetu. Za pogumno izbiro teme in odlično izdajo slikanice si avtorica, prevajalka in založba zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Slovenska klimatologinja in pionirka raziskovanja vpliva podnebnih sprememb na naše življenje se s poljudnoznanstvenim delom obrača na mlade bralce kot na tiste, ki bodo kmalu odločali o kakovosti življenja na planetu. Z jasnim in jedrnatim jezikom brez odvečnega infantilnega olepševanja predstavi osem resnejših podnebnih problemov, ki jih na koncu vsakega poglavja povzame v strnjene poudarke. To, za spodbujanje k branju precej nehvaležno materijo, ji pomaga ostriti šaljiva, mestoma satirična ilustracija. Kot opozicija resni temi, najde nešteto presenetljivih domislic, ki obravnavanih problemov ne banalizirajo, ampak jih spreminjajo v angažirano branje. Cankarjeva založba in oba avtorja so s pogumno besedo v skrbno pripravljeni izdaji o odgovornosti do okolja zaslužili PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

“Še malo, pa boste nared za na oder.”, nas nagovarja ena izmed ilustracij v domači poučni knjigi Kako so videli svet. Nagovor nam je dan v zaodrju, pred zaveso, za katero se razprostira “veliko gledališče sveta”. Prav to gledališče sveta je rdeča nit 46 “razglednic”, s katerimi avtorja razgrinjata teoretska in zgodovinska vprašanja geografije; z besedilom in ilustracijo ne pripovedujeta, kako dolga je cesta, kako visoka je gora ali kako globoko je nebo, ampak na koliko načinov je bilo vse to gledano, merjeno in živeto. Pripovedi teh razgledov okvirno sledijo zgodovinskemu časovnemu traku, z logiko naslova pa bi jih lahko razdelili v tri večje skupine. V prvi skupini so uvidi tistih, ki se trudijo ta planet prehoditi in ga z risbami in zemljevidi narediti prepoznavnega in prehodnega. To so pogledi geografov. Drugo skupino predstavljajo tisti, ki hočejo videti svet drugačen od tistega, ki se jim suka pod nogami, zato ga kar naprej spreminjajo. To so pogledi voditeljev in osvajalcev. Tretjo skupino predstavljajo tisti, ki iz drobcev zemljine ali iz pojavov v atomskih sistemih prepoznavajo tako podobe sveta pred nastopom človeških gledalcev kot podobe sveta neke daljne prihodnosti. To so pogledi raziskovalcev in mislecev. Založba Miš je skupaj z avtorjema Lucijo in Damijanom Stepančič ustvarila vznemirljivo branje za radovedne bralce vseh generacij in za inovativna izhodišča tistim šolam, ki svoje poslanstvo upravičeno pišejo z veliko začetnico. S to knjigo se je založba uvrstila med maloštevilne slovenske založbe, ki domača znanja in vedenja pogumno prelivajo v celostne knjižne mojstrovine, vredne PRIZNANJA ZLATA HRUŠKA.

Kljub temu, da je slovenska izvirna poučna knjiga, namenjena mladini, po številu izdanih naslovov daleč za prevedenimi, nas pogum založb, ki se lotijo domačega projekta, vsako leto obogati z dvema ali tremi zelo dobrimi izdajami. Letos iz povprečja izstopa prva izvirna slovenska slikanica o arhitekturi, namenjena otrokom. Že ob izidu je bila deležna velike pozornosti strokovne javnosti in nagrajena z nagrado zlata kocka 2011, Pionirsko pa je prepričala z izvirnim pristopom predstavljanja znanja. Poučna slikanica, v kateri je literarno oblikovana zgodba le okvir za poučno vsebino, jasno in načrtno sestavlja dejstva, ki so potrebna za nastanek slehernega prebivališča tako, kot to počno tisti, ki gradijo hišo. Motiv za pritegnitev otrokove pozornosti avtorici nastavita z otrokovo odločitvijo, da si zgradi hišico na drevesu, to pa sproži množico vprašanj, kaj je dom in kje živimo. Avtorici tako preprost pojem o domu razširita v prostor bivanja, v območje arhitekture objektov, v njem pa razvrstita različne tipe hiš in različne tipe njihovih okolic. Ob tem nazorno opišeta postopek gradnje prebivališč od idejne zamisli pa vse do praktične izvedbe. Besedilo slikanice diha z ilustracijami Damijana Stepančiča, ki so mojstrsko ravnotežje med avtorskim humorjem, didaktično nazornostjo in prijaznim spodbujanjem tako otroka kot njegovih staršev in vzgojiteljev. Založba Rokus Klett je s to izdajo dostojno prispevala h kulturi prenašanja domačega znanja začenši pri temelju, brez katerega nobena stavba ne doseže trajnosti.

– za Pionirsko Darja Lavrenčič Vrabec

Izvirnih slovenskih poučnih knjig je malo, še manj je tistih, ki so vsestransko domišljene in inovativne. Podobno je drugod po svetu, kjer prevladujejo enciklopedijske knjige, ki temeljijo na bogatem slikovnem gradivu in nizanju informacij, ne pa na njihovi sistematični in poglobljeni razlagi, predvsem pa se mlade bralce vedno znova podcenjuje z vztrajnim vračanjem k popularnim temam od gusarjev, preko vesoljskih ladij do živalskih mladičkov in baleta. Kvalitetna protiutež omenjenemu je knjiga Kako sem otrokom razložil demokracijo avtorja Mira Cerarja, profesorja teorije prava in države, filozofije prava in primerjalnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Ob razlagi pojma demokracije nam avtor razgrne najpomembnejše elemente politične filozofije, zgodovine družbene ureditve in slovenske državne ureditve. Vse razlage so domišljeno urejene in opremljene s primeri in pojasnili iz vsakdanjega življenja. Poglavja se zaključujejo s slovarčki pogosto sicer znanih, a zgolj približno razumljenih pojmov. S tem avtor spretno izpostavi in hkrati reši zagato iz našega vsakdanjega življenja, ko dnevno pogosto uporabljanih pojmov v resnici ne razumemo najbolje, pa čeprav predstavljajo osnovo za vsak uspešen dialog. Eksaktno besedilo ves čas »pobalinsko« spremljajo stripi Izarja Lunačka, doktorja filozofije in izkušenega striparja. S svojo risbo obravnavane teme kritično aktualizira v prizore politične stvarnosti in jih skrajno komično priostri. Knjiga, ki je po svoji organiziranosti in aparatu sicer namenjena otrokom, bo nedvomno pomembno dopolnila poznavanje temeljnih pojmov iz našega družbenega življenja marsikateremu odraslemu bralcu in ga hkrati, ob pogledu na Lunačkove stripe, nasmejala do solz. Cankarjeva založba je torej s to knjigo nedvomno zapolnila dolgoletni manko tako v slovenskem kot širšem literarnem prostoru, z njo pa pogumno načela abstraktnejšo plat vsakdanjika, najpogosteje občuteno kot nerazumljivo, suhoparno domeno odraslih, ki pa jo v knjigi mladim bralcem avtorja brez nepotrebnega poenostavljanja razložita in razbremenita s potrebno komično razdaljo.

– za Pionirsko Darja Lavrenčič Vrabec

Utemeljitev strokovne komisije

Roman Tihotapci (org. Het Pungelhuis) nizozemske pisateljice Annet Huizing je v slovenščino prevedla Mateja Seliškar Kenda, izdala ga je založba Zala leta 2024. Zgodba spremlja najstnika Oleja, ki po dedkovi smrti podeduje staro hišo – kraj, kjer se skriva veliko več kot le zapuščina. Na družinskem posestvu se začnejo razkrivati zamolčane skrivnosti iz preteklosti, ki so dolgo oblikovale družinske odnose, pa tudi posamezne člane družine. V ospredje stopijo teme o odnosih posameznikov in v skupnosti, dediščini, travmah, identitetah, sprejemanju drugačnosti, pa tudi zgodovinski kontekst tihotapljenja masla na meji med Nizozemsko in Belgijo v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Mladinski roman prefinjeno povezuje osebno in zgodovinsko zgodbo ter hkrati bralca povabi k razmisleku o tem, kaj je v življenju res pomembno. Tihotapci so že mednarodno prepoznani kot delo izjemne kakovosti, leta 2022 so prejeli prestižno nagrado Thea Beckmanprijs za najboljši zgodovinski roman za mladino. Slovenski prevod je tako pomemben prispevek k mladinskemu leposlovju, saj omogoča, da tudi domači bralci doživijo zgodbo, ki hkrati razburja, poučuje in čustveno nagovarja.

Posebnost nizozemskega romana Tihotapci je preplet zgodovinskih dogodkov in intimne družinske zgodbe, ki se skozi vsebino skrivnostno razpleta. Dogajanje je postavljeno v južno nizozemsko pokrajino, na obmejno območje, ki je bilo v povojnem času znano po tihotapljenju masla. Zgodovinski okvir zgodbo naredi večplastno, bralec se sreča z manj znanim delom evropske zgodovine in hkrati spoznava, kako so ekonomske in politične razmere vplivale na vsakdanje življenje ljudi. A zgodovinska dimenzija nikoli ne zasenči osebne plati pripovedi. Središče romana so tudi družinski odnosi: Ole, njegov oče Piet, mama Lena, stric Arie, ki ima motnjo v duševnem razvoju, in prijateljica Anastazja iz družine priseljencev. Vsak izmed njih predstavlja en kos sestavljanke, ki se postopoma razkriva. Skrivnosti iz preteklosti, ki so dolgo bremenile družino, se skozi zgodbo postopoma odkrivajo in vplivajo na ožjo in širšo skupnost.

Prvoosebna pripoved Oleja omogoča neposreden in čustveno resonančen vpogled v dogajanje. Bralec spremlja njegovo notranjo rast in razmišljanje, s tem pa se krepita identifikacija in sočutje. Zgodba je tekoča, slog jasen, preprost in hkrati literarno izbrušen. Čeprav obravnava težke teme, v njej nikoli ne zmanjka topline in humorja, ki delujeta kot protiutež napetosti.

Posebna vrednost romana je v njegovi sporočilnosti. Gre za pripoved, ki izpostavlja pomen razkrivanja družinskih skrivnosti in odpiranja pogovora. Čeprav so družinske zgodbe pogosto boleče in jih poskušamo skrivati, jih prav razkritje osvobodi njihove teže. Ko se skrivnosti razkrijejo in jih okolica sprejme, temačnost izgubi svojo moč. Knjiga sporoča, da ljudje v sebi nosimo notranji kompas in da smo sposobni razumeti veliko več, kot morda mislimo.

Zgodba ni zgolj introspektivna, temveč je tudi razburljiva in napeta. Prizori tihotapljenja masla, nevarnih prehodov čez mejo in tihih dogovorov po vaseh dodajo pustolovski element, ki mladega bralca pritegne in ga drži v napetosti. Knjiga zato ni le zgodovinska in psihološka pripoved, temveč tudi prava pustolovščina, ki spominja na najboljše romane za mlade, kjer se osebna rast prepleta z napetimi dogodki.

Prevod Mateje Seliškar Kenda ohranja vse te plasti in jih naravno prenese v slovenski jezikovni in kulturni prostor. Slovenski bralec dobi občutek, da zgodba kljub geografski oddaljenosti zadeva univerzalne teme – družino, ljubezen, preživetje, sodelovanje.

Knjiga bogati slovensko mladinsko leposlovje in prispeva k oblikovanju bralcev, ki znajo razmišljati kritično, sočutno in odgovorno. S svojo literarno, zgodovinsko in etično vrednostjo pomembno prispeva k razvoju mladinskega bralstva ter odpira prostor za pogovor o temah, ki so univerzalne, globoko človeške in nujno potrebne v današnjem svetu, zato si knjiga zasluži priznanje zlata hruška v kategoriji prevedena mladinska leposlovna knjiga.

Nobelova nagrajenka za književnost nas razvaja s »plonk listkom« za življenje v sodobnem času, ki nam ga ponudi v obliki likovno dovršene in oblikovno inovativne crossover slikanice, prejemnice številnih prestižnih nagrad. Zgodba opisuje Janka, enega mnogih posameznikov, ki venomer hitijo, dokler neke noči naenkrat ne ve, kje je, kdo je, še svoje ime je pozabil. Diagnoza: zaradi hitenja je izgubil dušo, ki ga ni mogla dohajati. Edino zdravilo je, da se mirno usede in počaka nanjo. Vsebino oblikovno podpira razporeditev besedila, ki na začetku »hiti«, saj je večina zgoščeno zapisana na eni sami strani, nato »zamuja« in tako v prvi plan stopijo čudovite ilustracije, zaradi katerih se bralec, kot Janko, ustavi in potopi v številne podrobnosti in simbole, ki nostalgično prikazujejo spomine. Na koncu besedilo le »ujame« sliko, kot duša Janka, da je vse lepo in prav in v barvah. Delo morda nagovarja bolj izkušene bralne sladokusce, otroci pa lahko preprosto uživajo v njegovi nenavadnosti in se seznanijo s slikanico kot eksperimentalno formo. »Plonkec«, ki sodi na nočno omarico, da ga preberemo takoj zjutraj, preden bi zdivjali v nov dan. Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2024, str. 76, avtorica Jerneja Černilogar.

Utemeljitev strokovne komisije:

Večkrat nagrajena in v več kot dvajset jezikov prevedena slikanica pisateljice Olge Tokarczuk in ilustratorke Joanne Concejo je na površini kratka eksemplarična zgodba o izgubljeni duši, metafori za sodobnega človeka, ki se je izgubil v naglici modernega potrošniškega sveta in v nekem trenutku skuša najti pot nazaj k samemu sebi, k svojemu bistvu in k bistvu človekovega življenja nasploh.

Zgodba pripoveduje o Janku, človeku sleherniku, ki je ujet v vrtinec sodobnega sveta, zato postopoma in nevede, skozi prenapolnjen vsakdanjik, izgublja sebe in svojo dušo. Tu in tam se mu sicer zazdi, da je vse okoli njega postalo nekam plosko, »kot da bi se premikal po gladkem listu iz zvezka za matematiko, listu, ki ga z vseh strani prekrivajo povsem enaki kvadratki« , a da je z njim dejansko nekaj narobe, se zave šele sredi noči na enem od svojih številnih potovanj, ko se nenadoma zbudi in mu začne zmanjkovati zraka. Ob tem se ne spomni več imena mesta, v katerega je pripotoval, ne ve več, zakaj in kako je sem sploh prišel, kar pa je najhuje, ne more se spomniti niti svojega imena. Počuti se osamljenega – »kot da v njegovem telesu ne bi bilo nikogar več« – in pred ogledalom v kopalnici sebe vidi le še kot »zamegljen madež«. V obupu na dnu kovčka poišče svoj potni list in končno ugotovi, da mu je ime Janko. Naslednjega dne se odpravi k »stari, modri zdravnici«. Ta mu pove, da je v naglici svojega življenja izgubil svojo dušo in svoje srce. Pravi, da se to ljudem danes »dogaja zato, ker je hitrost gibanja duš veliko manjša od hitrosti gibanja teles«. V pojasnilo doda, da so duše »nastale v tistih pradavnih časih takoj po velikem poku, ko vesolje še ni tako drvelo, zato se je še lahko pogledalo v ogledalce«. Svetuje mu, da si najde kakšen kraj zase, se tam mirno usede in počaka na svojo dušo, da ga dohiti. »Ne vidim drugega zdravila za vas,« še pravi. Janko upošteva njen nasvet in si na obrobju mesta najde majhno hišico. Čaka dneve, tedne in mesece. In nekega popoldneva na njegova vrata res potrka »njegova izgubljena duša – utrujena, umazana in opraskana«. Janko odtlej skrbno pazi nanjo. In kot pravi zgodba na koncu: »Potem sta dolgo in srečno živela.«

Na površini je zgodba preprosta in enostavna, tematsko na videz že precej izpeta, a pozorno, analitično branje pokaže, da njeno kratko besedilo skriva že kar nekakšen kratek mini »priročnik« o tem, kako in skozi katere konkretne stopnje poteka postopna človekova odtujitev samemu sebi in kakšno pot je nato treba ubrati za samoozdravitev. Najprej se človek z vsem svojim bitjem preda naglici vsakdanjika, v katerega ga peha sodoben način življenja. Potem se mu v nekem trenutku zazdi, da je vse okoli njega postalo nekam plosko, brez globine, saj moderen človek nima časa, da bi se ustavljal in poglobljeno razmišljal. Sledi faza popolne odtujitve samemu sebi, ko človek ne more več dihati in se tudi ne več spomniti svojega imena, kar predstavlja metaforo za človekovo popolno izgubo lastne vsebine in s tem lastne identitete. Od tu dalje nato vodita dve poti, ena v smer človekovega propada in druga v smer človekove ozdravitve, če seveda človek pravočasno odreagira in se pozdravi.

Opisano raven branja slikanice podpira dejstvo, da je avtorica po svoji osnovni izobrazbi psihologinja, da je delala kot psihoterapevtka in da morda s slikanico skuša sodobnemu bralcu ozavestiti nevarnost t. i. sindroma izgube duše.

Vsebinska raven knjige pa se še poglobi, ko izvemo, da avtorica v svojih nazorih sledi švicarskemu zdravniku in psihologu Carlu Gustavu Jungu. V kontekstu njegovega razumevanja duše, ki je sicer etimološko kot beseda vezana na dah oz. zrak kot življenjsko načelo, je le-ta namreč vedno nekaj zemeljskega in nadnaravnega hkrati – zemeljskega, ker je v stiku z materinsko podobo narave, zemlje, nebeškega pa, ker si podzavest vedno goreče želi svetlobe zavesti. In kot taka naj bi vsaka posamezna duša po Jungu šla skozi štiri razvojne stopnje: prvo razvojno stopnjo predstavlja nagonska in biološka raven, druga stopnja je višja in ohranja njene seksualne elemente, na tretji razvojni stopnji ljubezen v celoti dosega duhovno raven, medtem ko četrto stopnjo določa modrost. Seveda je ta podoba Jungovega pojmovanja duše zelo poenostavljena, a za bolj poglobljeno razumevanje obravnavane slikanice, ki je namenjena širšemu bralstvu, ključnega pomena. V tem kontekstu se nam tako osrednji junak zgodbe ne prikazuje več le kot prispodoba sodobnega človeka, ki je tragično ujet v krogu svojih nagonov in bioloških potreb, ampak predvsem kot razvijajoča se duša, ki je na začetku izgubljena, a se na koncu s pomočjo nasveta »stare, modre zdravnice« najde in doseže zadnjo stopnjo svojega razvoja. V tem kontekstu je na primer tudi razumeti zadnji odstavek besedila slikanice, v katerem se pojavita simbola »raznobarvnih rož, podobnih zvončkom« in »mogočnih buč«. Zvončki predstavljajo simbol pomladi in upanja, buče pa v nekaterih kulturah simbol duhovne regeneracije, izvira življenja, nesmrtnosti ter bivanja v njej.

Slikanica je torej vsebinsko večplastna, prav take pa so tudi njene subtilne, v detajlu bogate umetniške ilustracije. Te zvesto sledijo vsebini in se skladno z njo tudi barvno spreminjajo, včasih pa zgodbo tudi vsebinsko dopolnijo. Duša, ki končno najde svojega lastnika, je na primer prikazana v otroški podobi, kar lahko simbolizira junakove spomine, lahko pa znova predstavlja določeno psihološko ali filozofsko konotacijo knjige, ki jo spremlja … Tudi sicer je slikanica oblikovana celostno, vizualni jezik v njej je izbran premišljeno, prav taka pa je tudi izbira materialov, ki jo oblikujejo.

Knjiga katalonske pisateljice Tine Vallès prinaša prvoosebno pripoved še ne enajstletnega dečka Jana o spremembah, ki jih je v družino vnesla neozdravljiva bolezen njegovega dedka Joana, demenca. Kot na simbolni ravni kažeta že njuni imeni, sta si dedek in vnuk zelo blizu, še posebej pa se eden na drugega navežeta potem, ko se Janova stara starša zaradi napredovanja dedkove bolezni priselita k njim v Barcelono. Soočanje z boleznijo je tako za dečka še posebej boleče, zaradi česar pa skozi zgodbo hitro zori in odrašča.

Posebno mesto v pripovedi ima dedkova zgodba o vrbi. To je tudi eden ključnih elementov, ki generira celotno pripoved, saj njena vsebina vse do zadnjega poglavja ostaja tako za Jana kot tudi bralca skrivnost. In tako kot jo je dedek svoji hčerki, Janovi mami, povedal, ko je dopolnila enajst let, tako jo tudi vnuku Janu pove tik pred njegovim enajstim rojstnim dnevom, in to v enajstem, zadnjem poglavju knjige.

Zgodba o vrbi je ganljiva zgodba o drevesu, skozi katerega raste večplastnost Janove pripovedi kot celote. Simbolizira človekovo povezanost z naravo in poudarja njegovo umeščenost v širši kontekst družine ter z njo povezane tradicije in spominov. Predstavlja modrost, ki jo vnukom lahko predajo le dedki in babice.

Knjiga je členjena na enajst vsebinsko zaokroženih poglavij, pri čemer je vsako od njih dodatno razdeljeno na enajst podpoglavij, dolgih največ eno ali dve strani. Pripoved je zato kljub svoji kompleksnosti zelo privlačna za branje. Njena posebnost pa je med drugim tudi izrazita poetičnost, obarvana s kopico simbolike, zaradi česar se vsak zapis o knjigi vsakokrat znova izkaže kot zgolj prozaičen poizkus opisa nečesa, česar se ne da opisati.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA 2022 ZA PREVEDENO MLADINSKO LEPOSLOVNO KNJIGO

Kljub vsej tragiki življenja knjiga Bratov kožuh prinaša svetlobo v srca bralcev vseh generacij. Zgodba bratov Briana in Luciena, njunega očeta in ostalih protagonistov tudi s pomočjo humornih domislic na nevsiljiv način spodbuja k razmišljanju o tem, kaj je v življenju res pomembno, in nas med vrsticami izprašuje o našem lastnem “vrednostnem sistemu” ter nagovarja k (ponovnemu) premisleku o lastnih vrednotah.

Pri tovrstnih knjigah je vizualno, ob skrbnem oblikovanju teksta in celotne publikacije, za prve informacije zelo pomembna prav naslovnica. V našem primeru je odlična, ravno prav kaotična “otroška” risba, a vendar kompaktna.

Roman odlikujeta odličen slog in struktura: mestoma je zelo tenkočuten, skoraj lirski izraz pa že v naslednjem trenutku zamenja besedje grobosti in jeze, izvirajoče iz popolne nemoči. Bratov kožuh je težka in temačna zgodba, a vendar mladim bralcem kaže luč na koncu tunela. Vzbuja upanje, čeprav pretresljivo opisuje težko življenje otrok in njihovo sposobnost prevzemanja odgovornosti nefunkcionalnih odraslih, ko je res hudo. Odlično opisuje tudi zmoto odraslih o tem, da “otroci še ne razumejo” vseh čustvenih ravni sveta, ki jih obkroža. Knjiga nam izriše sposobnost otroškega dojemanja in razumevanja nemoči sveta odraslih in razvijanje sposobnosti lastnega preživetja v njem. Prav to naredi zgodbo in s tem tudi knjigo izredno. Knjiga Bratov kožuh tudi nadvse spodbuja razvoj empatije in medčloveških odnosov.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

Prvi del Ane in Froge, Bi čigumi? francoske ilustratorke in avtorice animiranih filmov Anouk Ricard je v originalu izšel leta 2007, s prevodom in izdajo Zavoda VigeVageKnjige pa je dodobra prevetril tudi slovenski prostor. Strip bralca preprosto pritegne k sebi in ga kljub drobcem v pristopih prežema v vseh smereh. Vsakodnevne situacije so odete v humorne razmisleke, življenjske modrosti, miselne in situacijske preobrate, hkrati pa tudi v prečiščeno minimalistično estetiko, jasnost in vedrino. Sestavlja ga sedem kratkih prigod, ki si vse sledijo v sprejetem oblikovalskem ritmu, štiristransko, in v skladnem sosledju striparskih korakov, ki se vedno zaključijo z dvostranskimi ilustracijami. Naslikani paneli se tudi vsebinsko naslanjajo na predhodno dogajanje in sporočilo ter ga povzemajo, nadgrajujejo in pomirjujoče zaokrožajo. Le Pesem, prva in hkrati zadnja zgodba, je drugačna in je knjigi objem, ki se kot začetno vabilo domov, pravzaprav v knjigo, vije od naslovnice, v prvo predstavitev vseh nadzemnih junakov – deklice Ane, žabe Froge, mačka Reneja in psa Bubuja ̶ ter se potem v svoji manjkajoči strani sklene šele na koncu knjige. V njeni sredini spoznamo še deževnika Krištofa in Sandija ter tuna Giannija, z vsemi pa ob že omenjeni epizodi Pesem vstopimo še v naslednje: Čigumi, Pomfri, Tun, Darilo, Razstava in Telefon. Prijatelji se v njih srečujejo ob povsem običajnih pripetljajih in dilemah, z zdrsi, igrami, navdušenji, pomisleki in strahovi, avtoričin humor in zaupanje v dobro pa njihove medosebne odnose niansira v radovednost, hudomušnost in vzvalovano pomirjenost. V tej knjigi kljub vtisu, da si čisto blizu, ni prostora za predvidljivosti in običajnosti. Prav zato je njen naslovniški krog širši, kot se zdi na prvi pogled. Občutja ob prebiranju so svetla in vključujoča, hkrati pa nas druženje z majhnimi, različnimi si, a zvestimi kompanjoni prav v vseh pogledih marsičesa nauči in nas ob tem celo zelo zabava. Dialogi so kratki in vsakdanji, kot celota pa delujejo sočno in tako lepo orisujejo junake, da se popolnoma prilegajo njihovi mimiki, pogledom in zanimivim karakterjem. Da je knjiga še bolj posebna in da čim bolj sledi izvirni izdaji, so jo slovenski izdajatelji obogatili z ročno izpisanimi črkopisi, kar je redko in zelo pohvalno. Besedilo in ilustracija se dramaturško lepo povezujeta, ilustracija z omejeno barvno skalo je čista, premišljena in izbrana, njena linija pa odlično izrisuje karakterje in zaznave protagonistov. Strip je skrben in z vseh vidikov dovršen izdelek, ki oblikovno predstavlja zanimiv spoj stripa in slikanice. Vsebuje domiselne oblikovne in tipografske rešitve, omogoča pregledno branje in sledenje zgodbi ter s celostranskimi vstavki gradi odlične prehode med dogodivščinami. Zelenilo se z veselih in razigranih travniških spojnih listov seli v niz lističev naslovnih okvirjev in v detajle nekaterih stripovskih ilustracij. Avtoričini likovni pristopi so prav tako osupljivi, kot so njeni izbori junakov, situacij, njihovih zapletov in razrešitev. Humor in vedrina knjigo dodatno bogatita in jo nespregledljivo karakterizirata, sta sveža, brez olepševanj ter tako zares, da večplastni liki v hipu postanejo tudi naši znanci. In že komaj čakamo na naslednje dele njihovih prigod, v vmesnem času pa že iščemo zanimive intervjuje z umetnico in tudi njene animirane filme, ki v gibanje postavljajo naše in nove zgodbe.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

35 kil upanja je ganljiv roman o velikih šolskih težavah odraščajočega fanta, okoli katerih se vse vrti, a so te pravzaprav vrh ledene gore dogajanja in odnosov v njegovi družini. To je knjiga o brezupu, ko se zdi, da so situacije nerešljive, in je tudi knjiga o neizpodbitnem upanju in zaupanju. Vseprisotnost, nenadomestljivost in čutečnost fantovega dedka pomembno usmerja in pomaga poiskati njegovo lastno moč. Ded je sinonim za bližino, zaupanje, varnost in pogum, saj Grégoir z njegovo pomočjo najde pot iz neusmiljenega izobraževalnega sistema, ki ga oddaljuje od njega samega. Kajti – in to je eno temeljnih sporočil knjige – vsakdo nosi v sebi nekaj, kar ga bogati in ga dela neponovljivo dragocenega, tisto moč, ki mu pomaga do rešitve in uspeha. Le človeka moramo imeti ob sebi, ki nam zna to odstreti in v nas brezpogojno zaupati.
Roman prinaša tudi več podtem, o katerih se ob in po branju lahko pogovarjamo, jih odstiramo, o njih razmišljamo in jih detabuiziramo: medsmerni odnosi – med starši, starimi starši in vnuki, vrstniki, sistemom – bolezen in minljivost, tudi smrt. Glavne teme so vsekakor šola, šolska uspešnost in neuspešnost ter sprejemanje in reševanje položaja v teh okoljih. Knjiga sledi standardom oblikovanja leposlovja za mladostnike, tudi naslovnica je dobro in privlačno izpeljana, pohvalno pa je, ker izbor in oblika pisave podpirata vsebinsko plat zgodbe in ob branju budita dodatne občutke ter ponujata udobno bralno izkušnjo.
Močna, nepozabna zgodba terja od bralcev razmislek o pomembnosti pomoči, hkrati pa jim daje upanje, še posebno v teh časih, da se vedno najde tudi rešitev, do katere lahko pridemo tudi z več smermi. Kljub resnim temam knjiga mladega bralca ne žalosti ali temni, nasprotno, daje mu upanje in moč za vztrajanje in iskanje lastne poti ter večnega poguma, kar pa je zagotovo odlika najboljše literature.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

Knjigo za priznanje je soglasno izbrala komisija v sestavi Tina Mahkota (predsednica), dr. Izar Lunaček in Tone Obadič. Glas, slišati svoj glas, slišati svoje misli, kot bi jih govoril, “ko se začneš zavedat sebe”, včasih samo en glas, ki se pogovarja sam s seboj … Ne pes ne smeh, temveč prav ta glas, glas 15-letnega Tomáša, prvoosebnega pripovedovalca, ki ima kot vsak najstnik kup težav sam s sabo in z drugimi, drugi pa z njim, je glavna odlika in čar Šebestovega romana Pes pa v smeh. Večkrat nagrajeni pisateljev prvenec je leta 2008 izšel v slovaščini, v slovenščini pa zdaj domiselno in dodelano odzvanja in odmeva po zaslugi mojstrstva prevajalke Diane Pungeršič in Cankarjeve založbe, ki nam je z izdajo prevoda odstrla pogled v manj znani svet sodobnega slovaškega literarnega snovanja za najstnike. Šebestov Tomáš nenehno motri sebe in svet, se zazira vase in v druge, premišlja, sklepa, se svetu čudi, ga podaja, analizira, rezonira, razdira, se igra z jezikom in poustvarja različne glasove v najrazličnejših legah. Njegovim razigranim in mnogovrstnim registrom je prevajalka Diana Pungeršič virtuozno poiskala slovenske ustreznice in iznajdljivo poustvarila duhovito jezikovno tvarino – in to ne le s svojim tankočutnim posluhom za pogovorni jezik najstnikov, temveč tudi z drugimi jezikovnimi sredstvi, ki jih nudijo gibčna slovenska skladnja, besedotvorje in različni način zapisovanja slenga ter govorjenega in pogovornega jezika. Prav posebna odlika romana Pes pa v smeh je ta, da se avtor ne zadovolji ali omeji zgolj z verističnim in hudomušnim beleženjem stvarnosti, temveč prežema pripovedovalčev bezljavi in navidezno lahkotni besedni tok nevsiljiva, a zato nič manj tankočutna analiza postsocialistične stvarnosti šengenske Evrope, njenih frustracij in ambicij, klavrnega dometa potrošništva, skrhanih medosebnih odnosov, iskanja medgeneracijske solidarnosti, ukvarjanja s preteklostjo, osamosvajanja … Zato se nam utegne zdeti slovaški Pes pa v smeh mestoma tudi zelo slovenski.

Kako razumeti vojno, to nasilje, ki nima oblasti ne nad svojim izidom in ne nad svojim trajanjem? Kako prerasti travme 2. svetovne vojne, ki še vedno trpinčijo posameznike in dežele, kjer je vojna divjala? Katerega zgodovinskega znanja o vojnah imamo premalo, da bi se tragedije nehale ponavljati? Izvirna pripoved flamske pisateljice skuša še vedno živim ranam 2. svetovne vojne dati neko razumno nehanje in z njim možen premislek za bodočnost, kakor ga je nastavil že Albert Camus: posameznik ni popolnoma kriv: ni začel zgodovine; tudi ni popolnoma nedolžen, saj jo nadaljuje. S pripovedjo o mladini, ki so jo odrasli načrtno zapeljali, da so se iz domoljubja pridružili nacistom, in o tistih, ki so po vojni postali narodni heroji, avtorica opozarja, da sta resnicoljubnost in človekoljubje edino sredstvo proti manipulacijam, ki nas vodijo v katastrofe. S psihološko verodostojnostjo vzročnosti dogajanja in z domiselno dramaturgijo prvoosebnih pričevanj glavnih junakov, ki nenapovedano vstopajo v tok dogodkov, knjiga bralcu ponuja uvid v posameznikovo doživljanje časa. Brez slehernih predsodkov sooča tako herojstvo kot strahopetnost z resnico. Odličen prevod v slovenščino ponuja naši mladini tudi razmislek o slovenski travmi izdajalcev in herojev brez ideoloških predznakov, zato si knjiga zasluži trajno mesto med mladinskim leposlovjem in PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

V našem življenju ima glasba pogosto pomembno, neredko odločilno vlogo. Ko 15-letni mladenič, z eno nogo še v otroštvu, z drugo pa že v prebujajočih sanjah, v hipu izgubi trdnost prepoznavnih znakov, s katerimi je bil oblikovan in imenovan: dom, sorodnike, deželo, prihodnost; ko mu vojna razdre “gnezdo” in ga požene v beg, mu ostane samo še glasba, edina veljavna osebna izkaznica, dovolilnica za vse begunske kote, pripadnostni znak, ki mu daje moč za preživetje. Glasba različnih zvrsti, zbrana v osmih kasetah, deli pripoved mladega begunca Mikija na prav toliko poglavij, obenem pa kot nekakšno varovalo spremlja junaka skozi hromeče razraščanje kaosa. Ritmi te glasbe simbolno povezujejo Mikijevo zgodbo v romanu z avtorjevo resnično potjo iz rodne Drvente v svet. So kot slutnja, stisnjena v “črtico, ki se napiše med besedama v frazi Danec-Bosanec”, kot z neposnemljivo balkansko humornostjo sam o sebi pravi avtor. Glasba, mladost in preživetje so torej gonilo odkritosrčne pripovedi o odraščanju nekega begunca, ki nam je blizu po času, kraju in ljudeh. Je beseda mladostnika, ki nam je potrebna, saj sleherna z njo izrečena podrobnost razkriva, da ima slej ko prej vsak današnji zakaj svoje korenine v preteklem zato. Za odkritosrčno besedo, za kljubovanje okoliščinam, in za zgodbo, ki jo splete zmaga obeh, si knjiga zasluži branje in PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Velik del našega življenja zaznamuje vera; vera v ideale, kot sta dobrota in pravičnost, v besedo, ki ti jo da prijatelj, v smisel, s katerim napolnjuješ vsak dan posebej. Pokojna pisateljica Siobhan Dowd je verjela v svobodo, posebej svobodo, utemeljeno na znanju. Brez znanja in svobode ugašajo upanja, vere pa se spreminjajo v bratomorne ideologije. Na pronicljiv način nam pisateljica to misel razgrne s poslednjim romanom, ki ga je končala pred smrtjo, v katerem se kot odmev prepleta drama železnodobne mladenke, ujete v stisko lakote in preživetvenega izkoriščanja volje bogov, z dramo otoškega mladeniča, ujetega v simbolični spor med irskimi katoliki in britanskimi protestanti leta 1981. Simboli vere, ki so kot odbleski družbenih norm ali osebnih prepričanj, starih 2000 let ali skonstruirani v 20. stoletju, posejani po vsem romanu, so spretna pisateljičina ogledalca. V njih lahko preverjamo moč ali nemoč, ko odločamo o svojem življenju, ko se soočamo z drugačnim in drugim, ko izbiramo med bojem in begom, ko si dovolimo ali pa tudi ne dovolimo spraševati po smislu početja. V času, ko slepota pohlepa uri smešne superjunake, ki v imenu narodnih noš, črnih ali pisanih, rušijo domove in milijonom uničujejo vero v smisel življenja, smo z odličnim prevodom še kako aktualne zgodbe, dobili knjigo trajne vrednosti, zato si avtorji in založba zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Kako preživeti, ko v družini, med prijatelji, v šoli in celo v stvareh okoli nas vlada napetost med namenom in učinkom, med idejo in stvarnostjo? Kako sprejeti misli in občutja, ki te kot pošast presenetijo in te ne izpustijo? Primež teh vprašanj, v katerem se znajde deček Conor, soočen z dolgim umiranjem bolne matere, dodatno privijajo še odzivi okolice, tako značilni odzivom sodobnega človeka, ki ob neizprosnosti dejstev beži v “varno” preobremenjenost (Conorjev oče), ali “varno” tolpo (Conorjevi sošolci), ali “varno” humanitarno akcijo (mama Conorjeve prijateljice). Ker je vse v človekovem svetu mnogo bolj zapleteno prav zaradi misli same, je tudi razreševanje človekovega sveta edino mogoče na miselni ravni – z zgodbami. Ampak: Zgodbe so beštije. Kdo ve, česa vsega so zmožne, ko jih enkrat spustiš iz vajeti. V odličnem prevodu smo s to mladinsko knjigo dobili v eno celoto zlite tri presunljive zgodbe: zgodbo o dečku, ki v intimnem boju s pošastjo dozori v ljubečega sina, da se kot tak lahko poslovi od umirajoče mame, zgodbo o naših soočanjih z neukrotljivimi mislimi in nepričakovanimi občutji, pripovedovano z izjemnim likovnim jezikom ilustratorja, ter zgodbo o moči zgodbe, ki preživi smrt pisateljice-sejalke, da v ljubečem umu pisatelja-naslednika obrodi stoteren sad. Založba Mladinska knjiga je z izdajo te knjige naši mladini in nam vsem poklonila trajno sporočilo o tem, da so naše misli neukrotljive zato, da se lahko zavedamo, kaj je svoboda, ta pa je pogoj, da lahko krotimo svoja dejanja, zato si avtorji in založba zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

V peti knjigi sage o Zemljemorju pisateljica s fiktivno antropološko dokumentarnostjo odstira pet časovnih utrinkov izpred rojstva njenih epskih junakov Geda, Tenar in Tehanu. Pet kratkih zgodb, ki so sicer literarne mojstrovine same zase, bralcem v mnogočem poglablja doživetja in možna razumevanja arhipelaške sage. Knjiga in njen mojstrski prevod v slovenščino pa je tudi svojevrsten poklon znanosti, še posebej antropologiji. Ko s posnemanjem znanstvenih postopkov iz namišljenih drobcev namišljene preteklosti ustvarja epske svetove in osebe, z literarnimi triki noče ukaniti naše vere v znanost, ampak znanosti prizna poezijo in jo vabi k njej. Avtorica namreč verjame, da poetičnost edina zmore obdržati vez med človekovo preteklostjo in prihodnostjo in s tem človekov obstoj sam. Založba Mladinska knjiga in prevajalec so s to knjigo bralcem in našemu jeziku podarili literarni biser velike čarodejke fantastičnih svetov in si s tem zaslužili PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Kaj je resničnost, je eno od silovitih vprašanj zadnje knjige antiutopične trilogije Hrup in kaos. Soočanje s tem vprašanjem, junaka Todda, vzgojenega v svetu brez izobraževanja, knjig in žensk, požene v kaos in v boj za lastno preživetje in preživetje drugih. Hrup in kaos, ki ga doživljata predvsem Todd in Viola, bralcu postavljata kup vprašanj o pomenu človečnosti, o pomenu vrednot in o pomenu spoštovanja drugega. Knjiga bralca sili, da razmišlja o odločitvah, da razume angažiranost ter se sooči s tem, da egoizem ni primarna vrlina, čeprav posamezniku omogoča preživeti. Da je preziranje ravnotežja pogubno. In izjemen občutek za ravnotežje knjiga zahteva tudi od prevajalca, da lahko več nivojev izvirnega jezika do berljivosti in doživljajske razumljivosti uravnoteži s sorazmernimi nivoji slovenščine. Mladinska knjiga je v mojstrskem prevodu odlično oblikovane knjige mladim poklonila trajno drznost branja, zato si avtorji in založba zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Kot pravi avtor Walter Moers v “Opombi prevajalca”, je Vreščji mojster “delo z največ ´basnodolskimi´ zastranitvami” in v podtaknjenem pismu bralcev opozori na resnico, da ta “stilistična posebnost ni za vsak okus”. Za okus gre torej, za ta čarobni eliksir sleherne kuhinje ter jedi in poti do vseh vrst brbončic tega sveta. Prav s to parafrazirano opombo prevajalca, nemški avtor in karikaturist opozarja vse dejanske prevajalce, da je “gonilna vzmet suverenega obvladovanja kulinaričnega pisanja” humor. Vreščji mojster, razburljiva kulinarična pravljica iz Zamonije o mračku Ehu (mačku, ki zna govoriti, razume vse jezike sveta in ima dvoje jeter) ter čudaškem vreščjem mojstru Espinu (v strašljivega starca udejanjena nočna mora), je besedna in ilustratorska mojstrovina, ki v sebi združuje tesnobo pravljice o Janku in Metki ter zmagoslavje pravljice o Krabatu, oboje začinjeno z neponovljivim humorjem Walterja Moersa. Vreščji mojster je tretja knjiga iz serije zamonijskih zgodb, ki jih je prevedla Stana Anželj in izdala založba Sanje. Slovenščina, s katero použijemo to zgodbo, se tako izvirno prilega vsem niansam okusov, vonjav in počutij, ki brbotajo v kuhinji mojstra Espina, da prevod upravičeno uvrščamo med raziskovalne laboratorije jezika. Založba Sanje je pri oblikovanju izdaje skrbno ohranila pravljičnost in “vreščjost”knjige, ko zaprta zre na nas s police, ali ko nas odprta s slastjo pogoltne. Zato sta prevajalka in založba s to knjigo odprli še ena pomembna vratca domišljijskega sveta v slovenščini in si zato zaslužijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.

Če je bila v javnosti še pred kratkim vloga prevajanja nasploh razumljena kot orodje za dešifriranje tujega besedila, je v dobi naraščajoče vseprisotnosti angleščine, umetnostna razsežnost prevajanja okrepila svojo prepoznavnost; pred golo besedilno razumljivost zdaj še izraziteje stopa sporazumevanje različnih kultur, s tem pa brušenje in plemenitenje jezika, v katerega se prevaja. Polna izmenjava čustev, razpoloženj in sploh vseh občutij, ki opredeljujejo kvaliteto življenja in medčloveške odnose, je srčika dobrega prevajanja današnjih dni. Prav zato je v Pionirski in Slovenski sekciji IBBY med nekaterimi odličnimi prevodi posebno pozornost vzbudila zbirka zgodbic avstralskega slikarja in pisatelja, avtorja mnogih nagrajenih knjig in animiranih filmov za otroke Shauna Tana. Knjiga vsebuje nabor neizrekljivo natančnih razpoloženj, s katerimi avtor opisuje naše stiske in iskanja izhodov. S tenkočutnim spoštovanjem do bralca razgrinja kot haiku prefinjene in krhke zgodbe, v njih pa s presenetljivimi ključi odklepa povezave med svetovi zavesti in podzavesti in nas potem po cestah našega vsakdana brez opozorila in ovir pripelje tja in nazaj. Medtem nam dogodke, raztresene ob poti, poklanja v soočanja z našimi odnosi do okolice, v kateri živimo, in do soljudi, ki so nam dani v sožitje. Polovico pripovedi je z univerzalnim likovnim jezikom in v različnih slikarskih tehnikah »prevedel« že avtor sam, besedilno polovico pa je mojstrsko pretkala v slovenščino Gaja Kos. Založba Miš, ki je v podrobnostih poskrbela za vrhunsko izdelavo knjige v celoti, nam je s tem podvigom iz daljne celine pripeljala sodobnega »Andersena«, tenkočutnega pripovedovalca za otroke in odrasle. In ko smo doslej ob božičnih večerih na zasneženih ulicah nehote iskali silhueto premrle Deklice z vžigalicami, bomo odslej pogledovali v jesenski tihi čas, da bi uzrli kak neobičajen spominek študenta Erika.

– za Pionirsko Darja Lavrenčič Vrabec

V letu 2009 smo s prevodi dobili kar nekaj odličnih literarnih domislic iz svetovne zakladnice pripovedništva za otroke in mladino in vsaj pol ducata med temi bi zaslužila vso našo pozornost, saj so uspeli v slovenščino preliti tako mogočnost epskih širjav, kot pretanjenost miselnih globin ali vrtoglavost preigravanja neslutenih jezikovnih pomenov. V Pionirski in Slovenski sekciji IBBY smo med temi odličnimi prevodi izbrali knjigo, v kateri že avtor sam združuje pripovedno tradicijo z vizualizacijsko naravnanostjo sodobnega bralca in v kateri je morala založba v vseh podrobnostih ohraniti branje ali bolje gledanje zgodbe v enem kosu. Izbrali smo torej prevod romana v besedi in sliki ameriškega pisatelja in ilustratorja, Briana Selznicka Hugo Cabret, napisanega s sosledjem dveh pisav, likovne in besedne. Obe enakovredni pisavi si podajata romaneskno pripoved o usodi osirotelega Huga, nekakšnega mladega Quasimoda osrednje pariške železniške postaje. Razburljiva, povsem izmišljena zgodba Pariza v letu 1931 sloni na resničnih dejstvih o mehanskih igračah avtomatih in zgodovinskih osebah, ustvarjalcih prvih fantastičnih filmov. Roman, ki je genialen spomenik pionirju filmske čarovnije, Georgesu Mélièsu, bolj gledamo kot beremo, saj steče pred nami kot na filmskem platnu črno-bela predstava, tako da skoraj ne opazimo, kdaj strani izjemno pripovednih risb s svinčnikom preidejo v strani s tiskanim besedilom in te zopet nazaj v risbo. Prevajalec je skrbno sledil urarski natančnosti knjige tudi tam, kjer je avtor knjigi dodal vse potrebne podatke o okoliščinah zgodbe in o virih, ki so bili podlaga za zgodbo, pa vse do opreme in tehničnih podatkov o knjigi. Knjiga je tako tudi navdih za raziskovalne bralce, vsekakor pa namenjena samostojnim bralcem vseh starosti in okusov. Založba Mladinska knjiga je z izdajo te knjige obogatila knjižne police za otroke in mladino z monumentalno zgodbo o čarobni tehnični spretnosti na začetku 20. stoletja, hkrati pa slovenščino uspešno preizkusila s sodobnim skriptovizijskim pripovedništvom. za Pionirsko Darja Lavrenčič Vrabec

Utemeljitev strokovne komisije

Knjiga Invazija požrešnih spodnjic! avtorice Elise Gravel je izjemno kakovostno mladinsko poučno delo, ki združuje strokovno vsebino, inovativno obliko in jasen pripovedni slog. Namenjena je tako mlajšim kot starejšim bralcem, ki se vse pogosteje srečujejo z različnimi digitalnimi vsebinami, med katerimi so tudi lažne novice, zavajajoče informacije in teorije zarot. V času, ko digitalna pismenost postaja nepogrešljiva veščina, knjiga bralcem ponuja orodja za kritično razmišljanje in samostojno presojo informacij. Elise Gravel spretno povezuje resnost tematike z duhovitostjo in ilustrativnim slogom, ki mladim omogoča razumeti kompleksen svet informacij na zabaven in dostopen način. Knjiga je razdeljena na šest poglavij: Kaj so lažne novice?, Zakaj si ljudje izmislijo novice?, Zakaj so zavajajoče informacije tako nevarne?, Kaj se zgodi, ko se lažne novice preveč razširijo?, Zakaj verjamemo lažnim novicam? In Kako ločimo resnične novice od lažnih?.

Glavna prednost knjige je njena aktualna vsebina, ki obravnava ključne problematike digitalnega sveta: prepoznavanje lažnih novic, dezinformacij in teorij zarote. Avtorica sistematično pojasni, kaj so lažne novice, kako nastajajo, kdo jih širi in zakaj ter kako lahko posameznik razlikuje med resničnimi in zavajajočimi informacijami. Poseben poudarek je na medijski pismenosti, kjer bralci spoznajo osnovna

načela preverjanja virov, kritičnega mišljenja, razlikovanja med mnenjem in dejstvom ter prepoznavanja manipulacije z informacijami. Knjiga na preprost in razumljiv način opiše tudi psihološke vidike prejemanja informacij, kot je nagnjenost k potrditvenim pristranskostim, kar je pomemben del razumevanja, zakaj ljudje verjamejo lažnim novicam. Poleg tega knjiga opozarja na družbene posledice dezinformacij, kot so zmanjšano zaupanje v znanost in strokovnjake, širjenje predsodkov in manipulacija javnega mnenja. Takšna vsebina je ključna za vzgojo kritičnih in odgovornih državljanov ter za spodbujanje strpne, informirane družbe.

Ena od izjemnih značilnosti knjige je njena vizualna oblika, ki združuje elemente infografike in stripa. Likovni jezik je preprost in neposreden, z jasno barvno paleto, ki je prilagojena ciljni skupini. Takšna vizualna podpora omogoča, da bralec lažje osvoji kompleksne informacije in jih predstavi v kontekstu digitalnega sveta. Format knjige spominja na tablico, kar dodatno podpira občutek sodobnega, digitalno povezanega okolja, hkrati pa omogoča intuitivno navigacijo med vsebinami.

Ilustracije, zaobljeni vogali in premišljena grafična zasnova prispevajo k dostopnosti in privlačnosti knjige. Likovni jezik pušča prostor vsebini, da pride do izraza, kar omogoča, da se bralec osredotoči na sporočilo knjige. Takšna vizualna strategija olajša razumevanje tudi zahtevnejših tem in omogoča, da bralci dejavno sodelujejo pri branju ter lažje prepoznavajo ključne informacije.

Besedilo knjige je strokovno natančno, hkrati pa dostopno in humorno. Humor deluje kot most do mladih bralcev in omogoča lažji vstop v kompleksno tematiko. Avtorica jasno razlikuje med mnenjem in znanjem ter mladim bralcem pomaga razumeti, kdaj gre za preverljive informacije in kdaj za subjektivne interpretacije ali teorije zarote. Tak pristop uravnotežuje resnost vsebine s privlačnostjo, ki jo zahteva mladinska literatura.

Zaradi didaktičnih vidikov je uporabna tudi v pedagoškem kontekstu. V šolski prostor vstopa kot didaktični pripomoček za uresničevanje digitalnih ciljev in se lahko vpenja v šolske dejavnosti obveznega in razširjenega programa. Bralcem ne le posreduje informacije, temveč jih uči, kako kritično ocenjevati vsebine, prepoznati manipulacijo in razviti samostojno presojo. Knjiga spodbuja tudi etične vidike uporabe informacij, kar je ključnega pomena za razvijanje odgovornega digitalnega državljanstva. Prav zaradi tega prispeva k razvoju vrednot, kot so strpnost, spoštovanje znanosti, razumevanje in empatija do drugih, hkrati pa krepi občutek posameznikove odgovornosti za širjenje informacij.

Invazija požrešnih spodnjic! Elise Gravel je mladinska poučna knjiga, ki združuje strokovno vsebino, inovativno obliko, pedagoško vrednost in vizualno privlačnost. S svojo aktualno tematiko, dostopnim jezikom, premišljeno vizualno zasnovo in uravnoteženim pristopom k resnosti in humorju predstavlja kakovostno delo, ki si zasluži priznanje zlata hruška v kategoriji prevedena mladinska poučna knjiga. Knjiga ne le informira, ampak opolnomoči mlade bralce, da razvijejo kritično mišljenje, razumevanje digitalnega okolja in odgovorno ravnanje z informacijami, kar je v sodobni družbi neprecenljivo.

Utemeljitev strokovne komisije:

Knjiga predstavlja eno tistih temeljnih del, ki bi jih v roke moral vzeti vsak, ki ga zanimata vesolje, še zlati pa naše osončje.

Delo sestavlja 17 vsebinsko smiselno razporejenih poglavij. Prva tri so uvodna in v njih izvemo nekaj o vesolju nasploh, preostalih 14 pa se posveča našemu Osončju, njegovi sestavi in vsem njegovim najpomembnejšim elementom. Kot osrednja zvezda, okoli katere je zgrajen naš planetarni sistem, je najprej predstavljeno Sonce. Sledi predstavitev vseh osmih planetov našega Osončja, in sicer najprej notranjih, skalnatih, ki so Soncu najbliže in jih predstavljajo Merkur, Venera, Zemlja, Mars, ter nato zunanjih, plinastih, ki se od Sonca postopno vse bolj oddaljujejo in jih po vrsti predstavljajo Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Planeti, ki po svojih tirnicah oz. orbitah krožijo okoli Sonca, imajo, razen dveh, ki sta Soncu najbliže, tudi svoje lune. Podrobneje so predstavljene Zemljina Luna, največja Saturnova luna Titan in največja Neptunova luna Triton. Mejo med notranjimi in zunanjimi planeti tvori Asteroidni pas, poln različno velikih asteroidov in kometov, skrajno mejo, ki predstavlja zunanjo mejo našega Osončja z zunanjim vesoljem, pa oblikujeta najprej Kuiperjev pas in nato Oortov oblak. V Kuiperjevem pasu se nahajajo pritlikavi planeti, med katerimi je tudi Pluton, ki je do leta 2006 veljal za deveti planet našega Osončja. A ker je tega leta Mednarodna astronomska zveza na novo določila pogoje, ki jih mora izpolnjevati nebesno telo, če naj je prepoznano kot planet (biti mora okrogle oblike, krožiti mora okoli Sonca in pri tem se ne sme prekrivati z nobenim drugim planetom), je Pluton s svojimi značilnostmi na koncu obveljal za pritlikavi planet.

Predstavitev našega Osončja je v knjigi podana izjemno sistematično. Poglavja so bolj ali manj enotno strukturirana, prav tako tudi podatki, ki so zato med seboj zelo enostavno primerljivi. Kljub temu da ima knjiga nekaj več kot 70 strani, jo zaradi njene preglednosti lahko že po prvem branju uporabljamo kot enciklopedijo. K temu pripomorejo tudi panoramske slike in nekaj prosojnic, ki delo vizualno pomembno obogatijo. Svojevrstno vizualno kazalo po vsebini knjige predstavlja velika barvna zloženka, ki v 4. poglavju uvede predstavitev našega Osončja.

Knjiga temelji na najnovejših znanstvenih odkritjih observatorija ALMA (Atacama Large Millimeter/Submillimeter Array), ki je nastal kot plod mednarodnega sodelovanja med Evropo, Severno Ameriko, Vzhodno Azijo in Čilom v Južni Ameriki, kjer se v puščavi Atacama observatorij tudi nahaja. S svojim radioteleskopom, ki je največji, kar jih obstaja, znanstvenikom s celega sveta omogoča raziskovanje vesolja in odkrivanje vseh skrivnosti, povezanih z njim.

Posebno odliko knjige predstavljajo njene ilustracije. Aina Bestard je namreč z njimi počastila zgodovino znanstvene ilustracije 19. stoletja, čemur je knjiga, kot izvemo na njenih zadnjih straneh, tudi namenjena. Svoj komentar k ilustracijam knjiga sklene z naslednjo ugotovitvijo: »Ilustracije nosijo v sebi umetniški element, ki presega strogo znanstvene okvire. Z uporabo podatkov raziskav, posredovanih z ALME (…), pa so ilustracije tudi vsebinsko skladne z najnovejšimi znanstvenimi odkritji«.

Knjiga predstavlja svojevrsten spoj znanosti in umetnosti, ki je obenem pospremljen z izjemno preglednostjo in sistematičnostjo, zaradi česar je delo skupaj s tematiko, ki jo obravnava, dostopno kar najširšemu krogu bralcev.

Poučna knjiga francoskega avtorja nam skozi pet vsebinsko in oblikovno premišljeno strukturiranih poglavij na interdisciplinaren način predstavi pet glavnih človekovih čutov (vid, sluh, tip, voh, okus) in z njimi povezanih čutil (oči, ušesa, koža, nos, jezik). Na koncu doda še šesto poglavje, posvečeno t. i. šestemu čutu ter nekaj drugim, ki naj bi jih ljudje glede na novejše raziskave še imeli (propriocepcija ali čut za zaznavanje lastnega telesa, nocicepcija ali čut za bolečino …).

Knjiga se odlikuje z izrazito sistematičnostjo, saj so vsa njena poglavja bolj ali manj enotno strukturirana. Vsako poglavje vsebuje nekaj stalnih elementov (razlaga anatomije čutila, vezanega na obravnavani čut, intervju z osebo, ki opravlja poklic, pri katerem je izbrani čut še posebej pomemben, zabavni aforizmi in frazeologemi, povezani s posameznim čutom oz. njegovim čutilom …), ki pa jih na način časopisne, včasih celo oglasne postavitve besedila dopolnjujejo posamezne zanimivosti (okvare posameznih čutov, zgodovina Braillove pisave, znakovnega jezika …), miselne naloge, različne ilustracije, zabavni stripovski vložki … Vsak čut je tako vsebinsko in oblikovno predstavljen z več zornih kotov, njegova predstavitev pa se vsakokrat zaključi jasno, z dvostransko ilustracijo oz. reprodukcijo slikarskega dela, ki prav tako ni izbrano naključno.

Kot taka je knjiga izjemno pregledna in zato kljub dokaj zahtevni tematiki dostopna tudi mlajšim bralcem. Njena odlika je med drugim ta, da s svojo sistematično interdisciplinarno obravnavo vsakega čuta posebej ne nudi le možnosti samostojnega individualnega branja, temveč je primerna tudi za popestritev pouka in skupinsko delo v razredu.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA 2022 ZA PREVEDENO MLADINSKO POUČNO KNJIGO

Knjiga je posebna v vseh pogledih: ker nas nagovarja v dveh smereh, z “zgodbama” dveh sicer ločenih, a še kako povezanih svetov, ker ilustratorsko objektivna dejstva pretvori v subjektivno doživljanje in ker poveže znanost s humorjem.

Oba dela lahko beremo samostojno, vsebina obeh pa se steka v sredino knjige, ki predstavlja jedro Zemlje. Publikacija je postavljena kot zemljevid, ki spominja na družabno igro, preplet poti, predorov, rovov, ki vodijo do “skritega zaklada”. Bralec korak za korakom, besedo za besedo stopa do vse globljih skrivnosti zemlje ali vode. Prikazuje tudi, kako zelo človek posega v svoje okolje, kako izkorišča naravna nahajališča in prostor, ki ga ta svet ponuja.

Avtorji so besedilo in ilustracije uspeli odlično umestiti v povezano sobivanje, ničesar ni preveč in ne premalo – zanimivi komentarji so dopolnjeni s podrobno grafiko in nam dajejo popolno sliko celotnega procesa oziroma pojava. Slikanica je še ena v vrsti izjemnih poljudnoznanstvenih knjig iz znane serije. Razmerje med znanostjo in humorjem je ravno pravšnje, da pritegne pozornost mladih bralcev. To je knjiga, ki odlično ilustrira sodobni in aktualni “trend” naravoslovnih knjig, opisovanje in obdelavo poljudnoznanstvenih informacij na oseben način. Ilustracije bi zlahka zaživele tudi v leposlovni knjigi, tako polne so subjektivnega, čustvenega pogleda na svet. Ta zmore mlade bralce veliko bolj prepričati kot goli nizi podatkov, poljudne vsebine pa prestaviti v zanimive bližine.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

Knjiga je mogočna poljudno-znanstvena slikanica. Bogatijo jo izjemen vsebinski koncept, raznovrstnost tem, njihove širitve na raznovrstna področja in postavitve v celo paleto časovnih in geografskih polj, zooloških in botaničnih nadrobnosti ter simbolnih prepletov. H knjižni impresiji ob ilustracijah zagotovo pripomore tudi njen velik format. Nizi besedil strnjeno in nagovarjajoče dopolnjujejo enostranske in dvostranske ilustratorske celote, raziskovalsko odstirajo njihove posamezne postanke in s povezavami do nekaterih izrisov predstavljajo nadgrajujoče zaokrožanje informacij in znanj, ki jih je možno samostojno nadaljevati, ustavljati ali se po dodatke tudi vedno znova vračati. Z odbliskom jantarja se prestavljamo v čas dinozavrov in potem z rojem 20.000 različnih vrst čebel drsimo skozi večperspektivno predstavitev čebel in njihovo zgradbo, vstopamo v skrbno organizirano skupnost, razmnoževanje, bioniko in opraševanje, skozi pomene čebel za človeka, zgodovinske umestitve, verovanja, običaje, čebelarjenje, med medovite rastline do nektarja in do toliko različnih vrst medu in medenih izdelkov, da se zdi ves svet sladek in rumen. Tok premišljeno izbranih oblikovalskih in tehničnih prvin kot potrditev dopolnita dva sklopa čebeljih zanimivosti, ki v sivini za hip učinkovito prekineta likovno dovršenost v svojstvenem koloritu. Dramaturški lok skozi knjigo gradijo dogajalno in pomensko polne postavitve ilustracij ter dobro načrtovana kompozicija, polna razigranih in dinamičnih postavitev. Ilustracija odpira prostor vsebini, jo podpira in jo razširja, stilizacija znanstvenih vsebin pa je tisti del knjige, ki jo lepo umešča v kategorijo poučnih knjig za mladega bralca in estetsko moč knjige trdno postavlja tudi v panj informacij in znanja. Lepo je, ker so založniki knjigi dodali orientirje do slovenskih čebel, slovenskega čebelarstva ter z njimi povezanih navad in običajev. Najbrž pa bo za zmeraj ostala uganka, koliko čebel in čebelic je ilustrator Piotr Socha v knjigi zares narisal. Knjižna umetnina Čebele je zagotovo svojevrstna, dragocena in večplastna publikacija, njena sestrska knjiga Drevesa istega avtorskega tandema pa njeno umeščenost samo še okrepi. Skupaj sta knjigi najboljša popotnica za bližanje naravi, za čudenje in občudovanje okolja, ki nas obdaja. Opremljenim s toliko lepote in znanja bo mladim in vsem nam veliko lažje odgovorno in odločno skrbeti in ohranjati svet, v katerem živimo.

(Utemeljitev strokovne komisije pri ZBDS)

Knjigo za priznanje je soglasno izbrala komisija v sestavi dr. Samo Kreft (predsednik), dr. Izar Lunaček in Vojko Zadravec. V dobi interneta je ponudba podatkovno zgoščenih in grafično nazornih prikazov različnih tematik močno narasla. A spojiti ravno prav skope besede z ravno prav sugestivnimi risbami ni lahko, zato izdelki pogosto obetajo več, kot ponudijo. Atlas mitov tu prijetno preseneti s premišljeno izbranimi drobci ljudskih bajk, pri čemer se izbor ne ustavi le pri grški klasiki ali ameriški tradiciji, pač pa nam razgrne vso pahljačo zgodb, od Afrike do Oceanije in od starega Egipta do današnjih dni. Risba je mestoma toga, a vseeno nazorno prikaže bistvene atribute obravnavanih božanstev in svetov, pri čemer moramo pohvalno omeniti kozmološke sheme, ki nam zgradbo vsakega od mitoloških svetov jasno orišejo, preden nam postrežejo s konkretnimi zgodbicami. Atlas mitov je knjiga, ki z naborom eksotičnih junakov mladega bralca brž posrka vase in mu razburka domišljijo z njihovimi nadčloveškimi podvigi, obenem pa mu po tihem goji zanimanje za raznolikost človeških kultur po vsem svetu. Slovensko izdajo gre še posebej pohvaliti zaradi prevodov, ki svojo točnost dolgujejo posvetom s strokovnjaki. Toplo priporočamo!

Knjigo za priznanje je soglasno izbrala Strokovna komisija v sestavi dr. Samo Kreft, Ivan Mitrevski in mag. Darja Lavrenčič Vrabec. Dandanes se veliko govori o nevarnih mikrobih, povzročiteljih bolezni, ki jih z različnimi čistilnimi sredstvi bolj ali manj učinkovito uničujemo in ki so postali tako odporni, da zdravila pogosto ne morejo več pozdraviti okužb. Po drugi strani se zavedamo tudi njihove koristnosti. V tej knjigi se avtorji do mikrobov ne opredeljujejo, ampak nas opozorijo na njihov neviden obstoj. Kot se za pustolovsko zgodbo spodobi, najprej spoznamo glavno junakinjo Mimi, ki je mikrob. Knjiga nato v interaktivno pustolovščino povabi še bralca, ki se s prstom dotakne knjige in Mimi prenese na svoje zobe, majico in popek. Ob tem Mimi sreča še druge mikrobe, ki živijo na drugih predmetih, in se ji pridružijo na potovanju. Pri njihovih dogodivščinah jih lahko opazujemo na prikupnih ilustracijah, ki so umeščene na izvrstne elektronsko-mikroskopske tridimenzionalne fotografije papirja, zobne sklenine, tekstila in kože. Ilustracije so enostavne – v kontrastu z natančnimi fotografijami, polnimi podrobnosti – in izjemno dinamične – junake vidimo, kako se bašejo z odmrlo kožo, kopljejo po zobni sklenini in se potikajo po preznojeni majici ter se med seboj pogovarjajo o stvareh, o katerih mikrobi pač razpravljajo. Zaradi odličnih fotografij, prikupnih ilustracij in domiselnega oblikovanja je knjiga tudi prava likovna poslastica. Je revolucionarna in inovativna v svojem konceptu, saj združuje tako znanost kot otroško igro in zabavo, in v svoji naravnanosti k zelo majhnemu otroku in njegovemu odraslemu, ki mu prebira knjigo. Žal takšnih knjig na knjižnem trgu skorajda ni, ne v prevodih, kaj šele izvirno slovenskih. Želeli bi, da bi spodbudila h kreativnosti tudi domače znanstvenike, da bi navduševali otroke za raziskovanje in ustvarjanje.

Da je na svetu veliko krivic, govorijo tudi tisti, ki jih trpinčeni doživljajo kot krivične. To temeljno sprenevedanje potiska v sužnost vedno več posameznikov in vedno več dežel. Pohlep, generator krivične delitve dobrin, zlorablja mehanizme ekonomije in ponareja vrednost denarja, dela in življenja. Grški profesor matematike in ekonomije v obliki pisem svoji hčeri razlaga ekonomijo, ki je po svojem izvoru grška beseda za gospodinjstvo, torej skrb za hišo, za preživetje družine, za smotrno delitev danih dobrin v skupnosti. Na nazoren način ji opisuje, kako danes zloraba ekonomije spreminja to spretnost človeštva v svoje nasprotje, generira krize, brezposelnost in suženjske odnose. Njegova knjiga s pismi nagovarjajo vse najstnike. V njih jih s podobami iz filma Matrica spodbuja k razmišljanju o izbiri modre ali rdeče tabletke. Ker pogumno pisanje te knjige razkriva strastno privrženost možnosti, da bi bil ta svet lahko boljši, in to boljši za vse, in ker sta prevajalka in založba odlično poskrbeli, da je to upanje izrečeno tudi v slovenščini, ima knjiga izjemen pomen za mladinsko poučno literaturo in si zasluži PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.