V tej kratki pripovedki francoske pisateljice in argentinske ilustratorke je ujeta drobna, večno živa podoba radosti, stkana iz žive narave in človeške domišljije. Nasproti popolnosti strojev, ki v dolini mlinov na veter izpolnjujejo sleherno človekovo potrebo, zgodba postavi neulovljivost človeške "nepopolnosti", ki je hkrati in prav zato vir neizčrpne kreativnosti. Čeprav je besedilo simbolično, skupaj z ilustracijo nagovarjata zelo širok krog bralcev od preprostega razumevanja dolgočasja, kjer vladajo stroji, do razmisleka o večni frustraciji sanj o imeti ali biti. Kot se za slikaniško izdajo spodobi, je nosilka domišljijskega nivoja zgodbe prav ilustracija, ki s svojimi bogatimi prehajanji med rdečo in zeleno, tu in tam posutimi z belimi čipkastimi "sanjami", nudi množico preobrazb misli in perspektive.

Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2016, str. 44, avtor Vojko Zadravec.