Natisni to stran
Grška bogova Hermes in Apolon se v krčmi v Torontu pogovarjata o naravi človeštva. Apolon meni, da ljudje niso nič boljši ali slabši od denimo bolh ali slonov. Hermes je mnenja, da so ljudje nekaj posebnega, ker imajo jezik. Bogova prideta na misel, da bosta petnajstim psom v veterinarski kliniki podarila človeško inteligenco, in če bo vsaj eden med njimi umrl srečen, bo Apolon leto dni služil Hermesu. Tako se v slogu starih grških basni začne pripoved v Trinidadu rojenega Kanadčana. Psi si s pridobitvijo zavesti zaželijo svobode. Pobegnejo od gospodarjev, se združijo v trop in odkrijejo nov pasji jezik. Zdaj bi se eni radi pogovarjali in celo ustvarjali pesmi, drugi pa hočejo zatreti zavest in mišljenje, ker si želijo postati čisto navadni psi. Vendar poti nazaj ni več. Namesto pasje preprostosti pride do boja za oblast, hinavščine, sebičnosti, zatiranja in celo umorov. Edini pes, ki umre srečen, je Prince, ker v sebi začuti ljubezen do svojega bivšega gospodarja. (RN)