Hudičevki

Tokrat besede niso del stavkov, ampak del slike, ki jo pripovedovalec ustvarja. Njihov veličasten izbor, nasičenost stavkov, se zlije v mogočen opis dramatičnosti temačne zgodbe. Gospod Ravinel ima ženo Mireille. Ljubi jo, no, ne tako kot denar; ljubi njeno pojavo, všečna mu je njena nrav, pravzaprav mu je enako ljuba kot ljubica Lucienne. Le, da ljubice ne moreš življenjsko zavarovati in pobrati zajetnega kupčka denarja, »ko« se ji zgodi tisto dokončno, in še sam ni prišel do te fantastične zamisli. Prav vse je morala izpiliti Lucienne, do zadnjega delčka slike krutega, a nujnega dejanja. Mireille je »nujno« morala umreti. Dragi bralec, bralka, nadaljujta prosim z branjem, to je le prva slika, v naslednji se zbirajo besede v izbruh, ki zgodbo povzdigne nad »že slišano«. (MU)