Proti nezgodovini

Znanstvena monografija Proti nezgodovini odraža avtorjevo globoko nestrinjanje s »historiografskim rokovnjaštvom«, v katerem je rekonstrukcija pretekle stvarnosti v celoti podrejena sodobnim »kapricioznostim«. Knjižica na triinsedemdesetih straneh je neusmiljena kritika delovanja zgodovinske stroke na slovenskem, pri kateri gre po mnenju avtorja praviloma le za zapoznelo presajanje tipičnih študij, ki se pojavljajo kot primeri različnih paradigem, v podalpski lokalni kontekst. »Praviloma gre za skrajno površne in medle poskuse homologizacije raziskovalne mode iz prejšnje sezone,« je le ena izmed misli, s katerimi izraža nezadovoljstvo nad promoviranjem zgodovinskih polresnic. V poglavju z naslovom Med zgodovinskimi stalnicami, prelomi in rezi avtor najprej poudarja diahron značaj zgodovine, ki napeljuje h konkretnosti posamičnega: »V zgodovini so edinstvenosti, ki se spletajo v dogodkovni niz, sinonim za natančno opažanje, tipičnosti pa za približno.« Temu sledi pregled formativnih in transformativnih zgodovinopisnih teorij in zaključek, da se nekateri problemi pojavljajo le zaradi stvarnosti neprilagojenih shem, ki naj bi jo pojasnjevale. Sledi poglavje z naslovom Neznanstveni temelji izgona Slovencev iz srednjega veka, v katerem avtor opravi s poskusi presajanja v slovenski prostor Wolframove teorije etnogeneze, ki Karantance izločajo iz slovenskega okvira, kakor tudi (na temelju jezikovne sorodnosti Slovanov) s teorijo Florina Curte o Slovanih kot bizantinskem izumu, kar je temelj, na katerem je zgrajeno poslednje poglavje – študija z naslovom Conversio Bagoariorum et Carantanorum in ustoličevanje. (MG)