Preživela, da pričujem

To je osebna pripoved o grozotah v času genocida v Ruandi. Leta 1994 je bilo v sto dneh brutalno umorjenih več kot milijon ljudi. Immaculée je rasla v verni družini in njeno otroštvo je bilo srečno in polno ljubezni. Med genocidom se je tri mesece skupaj s še nekaj ženskami skrivala v majhni pastorjevi kopalnici. Večkrat so izza tanke stene slišale, kako morilci preiskujejo pastorjevo hišo in jih iščejo. Večino časa je molila, doživljala napade hudega duha, jih premagovala z molitvijo. V teh nemogočih razmerah se je začela celo učiti angleščino. Že takrat je prišla do spoznanja, da edino odpuščanje rešuje in osvobaja. Pot do odpuščanja ni bila lahka, še posebej, ko je izvedela, da so bili umorjeni njeni starši in dva brata. A v sanjah ji je brat Damascene spregovoril: »Ljubiti moraš in odpustiti tistim, ki so se pregrešili proti nam.« Kasneje ji je uspelo naskrivaj priti v taborišče, kjer so Tutsije varovali francoski vojaki. Tam je Immaculée srečala nekaj svojih sorodnic in ena od njih je imela zanjo pismo. To je bilo zadnje pismo, ki ji ga je napisal njen ljubljeni brat Damascene. Danes Immaculée živi v Ameriki, je poročena in mati. Delala je za OZN. Ustanovila je Sklad Ilibagiza, da bi tudi drugim pomagala ozdraviti od dolgotrajnih travmatskih posledic genocidov in vojn. Potuje po vsem svetu in pričuje o moči ljubezni, vere, molitve in odpuščanja. Ima tudi svojo spletno stran. (dobreknjige)