Moja veja

Majhna deklica v prvi osebi pripoveduje, da je ponoči divjal ledeni vihar, ki je vse uklenil v žled in odlomil vejo drevesa, ki jo je imela zelo rada, saj se je na njej gugala in skakala z nje. “Ni samo veja, moja veja je!” Sosed jo potolaži, da ima odlomljena veja vendar potencial! S to besedo, ki s svojo nenavadno nerazumljivostjo deluje skrivnostno in obenem spodbudno, sosed Frenk deklico prepriča, da veje res ni treba zavreči, ampak da je z domišljijo in nekaj potrpežljivosti iz nje možno narediti nekaj novega in lepega. Ilustracija z nekaj osnovnimi močnimi barvami in odločnimi kretnjami upodobi posledice nočne ujme, dekličino žalost, njeno ustvarjanje s sosedom in njuno čudovito novo gugalnico. Slikanica poudarja pomen domišljije in ustvarjalnosti, medgeneracijsko sodelovanje in tudi to, da je pomembno ohranjanje ljubih stvari v spominu. Precej posebna slikanica, dobrodošla v potrošniško naravnanem svetu, kjer se včasih zdi, da naj bi vse poškodovane reči takoj zavrgli. Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2018, str. 49, avtorica Tilka Jamnik.