Kafka na obali

Ko te enkrat posrka v Murakamijev svet, ga ne želiš več zapustiti. V tem svetu se nenavadne zgodbe še bolj nenavadnih oseb nenadoma zdijo nekaj najbolj naravnega in običajnega, a obenem tudi nadvse vznemirljive. “Ne zaupam ljudem, ki v svetu, kakršnega imamo, živijo in izgledajo normalno”, v romanu reče voznik tovornjaka Nakati, starcu, ki se zna pogovarjati z mački. Dogodki in občutja, ki so na meji verjetnega (oz. za zelo racionalen um krepko onkraj te meje), po zaslugi Murakamija zlahka postajajo povsem verjetni in nagovorijo tiste dele nas, ki morda že predolgo spijo in čakajo, da jih prebudimo … Murakamijevo razumevanje življenja in razumevanje samote, na katero smo slej ko prej neizogibno obsojeni prav vsi, branje njegovih knjig spreminja v bralno meditacijo in čisti užitek. (Dobre knjige)