V objemu stoletij

Četudi v podnaslovu beremo »Kronika župnije Kočevska Reka«, je ilustrirana monografija precej več kot to. Gre za svojevrsten zbornik o Kočevski, kjer je osrednja tema župnije Kočevska Reka izhodišče za strokovno poglobljene raznovrstne prispevke o kočevskih krajih. Še posebno tistih, ki so bili del nekdaj s tabuji in cestnimi zaporami zapečatenega zaprtega območja, v poosamosvojitveni zgodovini pa spet počasi doživljajo prenovo. Najobsežnejši delež, skoraj polovica monografije, je prispevek zgodovinarja Matjaža Ambrožiča o preteklosti župnije vse od njenih začetkov pred več kot šeststo leti pa do povojnega obdobja. Pri tem nikakor ne gre za suhoparno kronologijo. Zgodovinar nas najprej popelje do prvih naselitev nemško govorečih kolonov v 14. stoletju, pa do naslednjih stoletij, ko so Kočevarji skupaj s slovenskim prebivalstvom kultivirali trdo, divjo in nenaseljeno krajino, da se nam zdijo razmeroma visoka območja kočevskih vasi še danes izjemno lepa in skladna. Življenjepisi duhovnih pastirjev se ponekod razvijajo v celovito kulturno podobo oddaljenih časov, ponekod tudi v privlačne ali napete zgodbe. Kočevski Nemci so v razmeroma neproblematični, pogosto dvojezični simbiozi živeli s Slovenci do stoletja totalitarizmov, ki so neusmiljeno zarezali vanjo, prebivalstvo pa več kot prepolovili. Njihovo zgodbo pripoveduje več avtorjev. Mitja Ferenc se loteva novejše zgodovine v luči nesmiselnega povojnega kulturnega barbarstva, ki se je zneslo nad vsemi sakralnimi objekti območja. Tu so še zgodbe prebivalcev, ki so v kočevskih vaseh vztrajali. Zgodbo o poosamosvojitveni obnovi krajev zaznamuje ponovna oživitev župnije Kočevska Reka in gradnja nove cerkve na mestu nekdanje. Odstira nam poglede arhitektov in umetnikov, ki so sodelovali pri tem državnem projektu, ter svojemu umetniškemu deležu vtisnili pečat tihe pietete, pa tudi svetlejšega upanja. (KKH)