Hudojede jagode, opičje norčije in šakalje barabije

Opičji mladiček Nip (pravzaprav po nesreči, saj ima otekel nosek, s katerim ne voha prav dobro) poskusi strupene hudojede jagode, pred katerimi ga je skrbno svarila njegova mama. A hudojede jagode niso take, da bi Nipa zaradi njih bolel trebušček … Nasprotno, ko jih poje, sliši čudovito glasbo, vidi mavrične meglice, okrog njega žarijo nenavadne barve … in mu je lepo. Ko jih znova najde, mu zdaj zdravi nos sicer resnicoljubno pove, da so jagode hudojede, a se opičji mladič že ne more več upreti njihovim čarom. Sčasoma ga ne zanima nobena druga hrana, ne svet in prijatelji okrog njega. Njegovo odvisnost izkoristi šakal Anubis, saj Nip v zameno za hudojede jagode streže vsem njegovim muham. Ko pa si želi z Nipovo pomočjo s hudojedimi jagodami zasvojiti še druge živalske mladičke, se ti uprejo, na pomoč pridejo odrasli in pomagajo razplesti težave. Avtorici je uspelo skozi prepričljivo zgodbo za otroke dovolj spretno in razumljivo spregovoriti o problemu zasvojenosti. Knjiga je tako eden boljših poskusov razmeroma obsežnega dela mladinske knjižne produkcije zadnjega časa, ki se (pogosto neprepričljivo) lovi na včasih težko določljivi meji med leposlovnim in poučnim.

Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2014, str. 36, avtorica Manca Perko.