Kako se literatura igra z možgani?

Vprašanje je vsekakor zanimivo: znotraj literarne vede je neposredno povezano z zagato, ki jo literarna veda rešuje, ko zastavimo problem, kako definirati kvalitetno literaturo, kaj jo loči od trivialne, s čim vse jo lahko utemeljujemo in ali ne gre pri t. i. »umetniški literaturi« zgolj za sociološko pogojen konstrukt. Literarna veda osvetljuje in razlaga književna vprašanja s treh temeljnih perspektiv: prek študij o avtorjih, prek študij samega besedila in prek recepcije oziroma odziva bralstva na neko besedilo. V zadnjih desetletjih je prav zadnja, perspektiva recepcije tista, ki odgovarja na vprašanja umetniškosti literature, estetskega doživljaja, posebnih učinkov, ki jih ima umetnostno besedilo na bralca. Podnaslov publikacije je Nevroznanost umetnosti in branja. Gre torej za interdisciplinarno obravnavo branja, ki svoja dognanja s področja literarne vede (avtor je profesor literature) povezuje z dokazljivo, znanstveno osnovo nevroznanosti in njenih poskusov. V uvodu avtor poudarja, »da je bil vedno znova presenečen, kako se nevroznanstveni opisi strukture delovanja možganov skladajo s pogledi, ki jih je razvil skozi desetletja mišljenja, poučevanja in pisanja o izkustvu branja in interpretacije literarnih besedil«. Avtor zlasti poudarja izkustva tako harmonije kot disonance, ki ju najpogosteje povezujemo z umetnostjo. S stališča nevroznanosti pa taka izkustva vzpostavljajo vzorce, ki postajajo naši načini soočenja s svetom, »pri tem pa se hkrati bojujejo proti lastni težnji po rigidnosti in podpirajo možnosti vzpostavljanja novih kolateralnih povezav«. Knjiga je namenjena vsem tistim, ki jih zanima umetnost in njeno delovanje, pri tem pa niso izključeni ne študentje jezikovnih ali literarnih ne medicinskih ali drugih naravoslovnih smeri. (KKH)