Zakaj potujete v take dežele? je zbirka potopisnih kratkih zgodb, med katerimi so bile nekatere že objavljene v Delovi Sobotni prilogi in Pogledih, druge pa so bralca s pričujočo knjigo dosegle prvič. Geografsko se zgodbe raztezajo čez Bližnji vzhod, Afriko, del Azije pa vse do Evrope, vključujoč Slovenijo. Vsaka zgodba prinaša obilo zgodovinskih ali sodobnih dejstev in je z avtoričinim pristnim stikom z domačini odličen vpogled v neko drugo, za nas eksotično, okolje. Meja med dokumentarnim in umetniškim besedilom je zabrisana, kar zgodbe naredi za prvovrstno branje.

Gabriel García Márquez, po prepričanju tudi sam socialist, si je v petdesetih letih prejšnjega stoletja s prijateljema Francozinjo in Italijanom zelo želel obiskati Vzhodno Evropo, ki je takrat živela po načelih komunistične politike. V potopisu se zvrsti enajst zgodb iz različnih držav vzhodnega bloka (Rusija, Češkoslovaška, Poljska, Vzhodna Nemčija, Madžarska), v katerih Márquez stanje stvari popiše z veliko humorja, čeprav razmere še zdaleč niso bile zabavne. Knjižica z dragocenimi opažanji (pol)pretekle zgodovine je v španščini prvič izšla leta 1963.

Mireille je letos na tekmovanju špehbomb, žaljivemu tekmovanju na Facebooku, kjer sošolci izbirajo najbolj debele in grde sošolke, osvojila šele tretjo mesto. Po navadi je bila vedno prva, kdo sta torej novinki, ki sta ji prevzeli ta »laskavi« naziv? Mireille se ju odloči obiskati in skupaj skujejo nenavaden načrt: s kolesom bodo odpotovale v francosko prestolnico, na poti pa bodo prodajale klobasice – tudi vegetarijanske! Bolj, ko kolesarijo po čudovitem francoskem podeželju, več zanimanja požanjejo na družabnih omrežjih in medijih. Njihova pot jih pripelje do sprejema pri francoski predsednici, a prav vsaka od njih ima svoj načrt, ki ga kani uresničiti v Elizejski palači. Odličen mladinski roman ceste, ki bo v odličnem prevodu Katje Zakrajšek vase posrkal in nasmejal ne samo mladino, ampak tudi njihove starše.

Podali se bomo v Iran, državo, ki obiskovalce s svojo drugačnostjo, skrivnostnostjo in nepredstavljivo gostoljubnostjo lokalnega prebivalstva preseneti v vseh pogledih.

Daleč na jugu Afrike je kopica držav, ena lepših od druge.

Izkušena popotnica bo z nami delila vtise 3 mesečnega backpack/remote working popotovanja po Ekvadorju z Galapaškimi otoki.

Kot je k zbirki kratkih zgodb v uvodu zapisal Wilson, avtor mlajše generacije novozelandskih pisateljev, je zgodbe napisal dobesedno na poti po vsej Avstraliji in Novi Zelandiji. V njih spoznavamo zelo različne junake, nekatere avtor srečuje tudi na poti, ki tako kot on iščejo smisel življenja, ali v odhodu iz mesta na podeželje, ali ko zamenjajo noč za dan in blodijo po ulicah mesta … V zbirki, ki je izšla v zbirki Beri globalno pri založbi Tuma, je trinajst kratkih zgodb, ki združujejo literaturo in življenje avtorjeve triletne popotniške avanture. (Tatjana Pristolič)

Potopis, ki je v izvirniku izšel že leta 1987, opisuje popotovanje po Borneu, ki ga je avtor leta 1983 opravil s prijateljem, angleškim pesnikom Jamesom Fentonom in tremi domačini, ki so igrali vlogo vodičev. Namen odprave je bilo pravzaprav iskanje zelo redkega dvorogega nosoroga, nekaj vrst prav tako zelo redkih bornejskih ptic ter »kraljev džungle«, plemena Ukit. Prastara džungla je ekstremno okolje z visoko stopnjo vlage in visokimi temperaturami, zato je premikanje po tem (takrat še) neokrnjenem koščku sveta pravi podvig, zavarovati pa se je bilo potrebno tudi pred različnimi zajedavci, pijavkami, žuželkami in drugimi nevarnimi živalmi. Prigode peterice v divjini so skrajno zabavne in zelo spominjajo na tiste iz dandanes že klasike Trije možje v čolnu.

Na potovanju po Japonski, državi prijetnih presenečenj, si je predavateljica ogledala znamenito ribjo tržnico v Tokyu, japonske makake v Naganu, gradove in japonske vrtove v Kanazawi, se sprehajala z gejšami v Kyotu, potovala s hitrimi vlaki, kopala v onsenih, se sprehodila po romarski poti v Kumano Kodu in doživela še marsikaj zanimivega. Prisluhnite njenim zgodbam!

So v času virtualne resničnosti potovanja izgubila svoj smisel? Ali pa potujemo samo še zato, da bi pustili svojo sled v času s selfiji?