Z antropologom Danom Podjedom o distopičnih romanih, pisanju, žanrih in predvsem o času, ko se kriza preobraža v normalno stanje – in o nastajanju novega človeka, homo insulatusa, ki je zaradi življenja med štirimi stenami in pred zasloni samo navidezno povezan s skupnostjo, a dejansko odklopljen od stvarnosti in vse bolj osamljen. Krizolacija: Fantastična povest o izoliranih ljudeh (Cankarjeva založba, 2024) je njegov literarni prvenec – uvrščen tudi na seznam knjig aktualne sezone Krasnih novih svetov pri projektu Mesto bere –, v katerem opisuje življenje stanovalcev v hiši številka 203 v stanju izolacije.
Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Obožujem distopične romane. Z užitkom jih berem, ker me na nenavaden način pomirjajo. Ob branju namreč pogosto pomislim, da verjetno ne moremo tako zavoziti, kot si je to izmislil avtor knjige. No, potem pa z grozo ugotovim, da se Deklina zgodba udejanja tukaj in zdaj in da so nekateri osrednji svetovni voditelji vzeli romana 1984 in Krasni novi svet za navdih, kako predelati svet. Glavni izziv pri pisanju tovrstnih romanov je zato v razmisleku, kako zasnovati opozorilo, ki ga ne bo nihče vzel za priročnik, a bo ljudi vseeno zbudilo. Pa omejitve pri pisanju? Ko sem pisal roman Krizolacija, se nisem počutil prav nič omejen s pravili, saj jih, iskreno, nisem niti poznal. So pa zato fizično in digitalno omejeni v svojih bivališčih in pred vseprisotnimi zasloni osrednji liki, ki sem jih ustvaril.
Obožujem distopične romane. Z užitkom jih berem, ker me na nenavaden način pomirjajo. Ob branju namreč pogosto pomislim, da verjetno ne moremo tako zavoziti, kot si je to izmislil avtor knjige. No, potem pa z grozo ugotovim, da se Deklina zgodba udejanja tukaj in zdaj in da so nekateri osrednji svetovni voditelji vzeli romana 1984 in Krasni novi svet za navdih, kako predelati svet.
Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih znanstvenofantastičnih romanov slovensko okolje, protagonisti?
Krizolacijo sem zasnoval kot znanstvenofantastični dvojček: ena knjiga je znanstvena, druga pa fantastična. V znanstvenem branju sem predstavil zgodbe dejanskih ljudi in opisal družbeni kontekst časa, v katerem sta se kriza in izolacija neločljivo prepletli. V tej knjigi sem predstavil, na primer, žensko srednjih let, ki med pandemijo covida-19 vse leto ni zapustila stanovanja na Poljskem, in možakarja, ki je pred desetletjem in pol v Libiji obtičal v samici enega najokrutnejših zaporov na svetu. No, takšni dejanski ljudje so se potem preobražali v osrednje like romana, ki pripoveduje zgodbo o večstanovanjski hiši številka 203, v kateri so stanovalci obtičali med štirimi stenami in pred zasloni. Kdo jih je tja zaprl in zakaj, se razkrije šele postopno. Protagonisti v Krizolaciji so torej hkrati resnične osebe in izmišljeni liki, stvarnost pa se v knjižnem dvojčku prepleta z domišljijo.
Iz hotelske sobe (osebni arhiv avtorja)
Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, čeprav so na primer zlasti kriminalni romani v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
Na področju antiutopičnih oziroma distopičnih romanov se je izkazalo, da jih ne moremo tlačiti med manjvredno, drugorazredno literaturo. George Orwell, Aldous Huxley, Margaret Atwood in Cormac McCarthy so že zdavnaj postali »klasiki«, zdaj pa se jim pridružujejo še novi izvrstni avtorji in avtorice, na primer Augustina Bazterrica, Naomi Alderman, Paul Lynch, Emily St. John Mandel in Sandra Newman – pa tudi številni domači pisatelji in pisateljice, ki odkrivajo čare tega žanra. Ob branju njihovih distopij je jasno, da gre za vrhunsko žanrsko pisanje in tudi literarne presežke, ki lahko brez zadrege posežejo po najuglednejših literarnih nagradah. Upam, da bodo čim pogosteje med nagrajenci ali vsaj nominiranci tudi v Sloveniji, in to ne velja samo za distopije, temveč tudi za kriminalke in druga žanrska dela.
Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Na misel mi je najprej prišla knjiga Polnočna knjižnica, ki jo je napisal Matt Haig in sem jo uvrstil na seznam najljubši desetih knjig, prebranih v lanskem letu. Všeč mi je borgesovski motiv neskončne knjižnice, v kateri se odpirajo neštete poti v prihodnost. No, in približno tako se počutim v knjižnici ali knjigarni: vsaka knjiga je zame portal, skozi katerega lahko stopim v paralelno vesolje. Zanimivo, v trgovinah z oblačili mi je ob preobilju ponudbe neprijetno in zelo težko si izberem primerno oblačilo, pogosto pa se potem odpravim domov kar praznih rok. Knjigarne pa kar ne morem zapustiti! Nakupovalno košaro si pohlepno trpam s knjigami, dokler pred blagajno ne ugotovim, da bo skupna cena vseeno previsoka. Potem pa moram izvesti selekcijo, česar me je vedno znova groza.
Všeč mi je borgesovski motiv neskončne knjižnice, v kateri se odpirajo neštete poti v prihodnost. No, in približno tako se počutim v knjižnici ali knjigarni: vsaka knjiga je zame portal, skozi katerega lahko stopim v paralelno vesolje.
Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Pa poglejmo! Nahajam se v hotelski sobi v Portlandu, na mizi pa imam beležnico, v katero si pišem, kaj moram storiti, revijo Global, v kateri z veseljem pregledam izbor svetovnih novic, ki ga pripravlja Marcel Štefančič, in knjigo Julia, ki jo je napisala Sandra Newman. Gre za parafrazo romana 1984, delo pa je napisano z ženskega zornega kota. Tako dobi stara zgodba nenavadne nove dimenzije. Izjemno zanimiva knjiga je to!
No, kot je razvidno tudi s pogleda na delovno mizo, še vedno rad berem. Imam pa, priznam, vse več težav s poglobljenim branjem, saj me med obračanjem strani pogosto premami telefon. Ko pogledam na zaslon, v hipu padem iz navideznega sveta, ki nastaja v glavi, in se potem stežka vrnem vanj. Zato vsem, ki se želijo spet poglobiti v knjige, toplo priporočam, da si odstranijo telefon iz vidnega polja ali ga – še bolje – nesejo v sosednjo sobo. Če ni druge možnosti, pa naj si ga vsaj nastavijo na letalski način. Če želimo brati, moramo biti zbrani. In zbranost je nekaj, česar nam ob vseprisotnih motilcih vse bolj primanjkuje.
Imam pa, priznam, vse več težav s poglobljenim branjem, saj me med obračanjem strani pogosto premami telefon. Ko pogledam na zaslon, v hipu padem iz navideznega sveta, ki nastaja v glavi, in se potem stežka vrnem vanj.
