S pisateljico in prevajalko Kajo Bucik Vavpetič o pisanju, žanrih, romancah, fantaziji, knjižnicah in drugih križiščih literature. O fantazijski romanci Srebrne vezi (Cankarjeva založba, 2024), ki je postavljena v svet, podoben našemu: da bi se bralci v njenem izmišljenem svetu dobro počutili. Naslov knjige Srebrne vezi se morda sliši zelo nežnega, pravljičnega, ampak to so v resnici lahko tudi trdi okovi, s katerimi so zasužnjena številna nečloveška (ali ne popolnoma človeška) bitja. Pa tudi o presečiščih žanrov, pisateljskem navdihu, dobri (žanrski) literaturi – in o resničnostih resničnega oziroma fantazijskega sveta.
Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Pišem pravzaprav na presečišču dveh žanrov, fantazije in romance, ki imata vsak svoja pravila in s tem tudi omejitve. Pri romancah je npr. nujen srečen konec – pri nas to sicer včasih malo kršimo, saj oznaka »ljubezenski roman« zajema tudi zgodbe, ki govorijo o ljubezni, a se tragično končajo, mi pa jo uporabljamo kot sinonim za romanco, ki predvideva srečen razplet. Pri fantazijskih zgodbah so omejitve drugačne. Prva je ta, da se bralec ne sme nikoli spraševati o resničnosti izmišljenega sveta. To zveni kot protislovje, vendar je pri tem žanru nujno vzpostaviti zaupanje med avtorjem in bralcem, torej da se bralec potopi v izmišljeni svet in se na plano prikaže šele ob koncu zgodbe. Izmišljeni svet mora torej biti konsistenten, avtor mora paziti, da se ne zaplete v pretirano kompleksne značilnosti, ki bi ga potem omejile. Če v nekem svetu npr. obstajajo tri lune, morajo te imeti svoja pravila – je torej plimovanje drugačno? Če obstaja magija, mora imeti omejitve, da torej junaki z njeno uporabo ne postanejo bogovi. Meni so takšne omejitve všeč, saj me prisilijo, da ustvarjalno rešujem težave svojih junakov znotraj postavljenih okvirov. Večina žanrov ima pravila in vešči avtorji jih uporabljajo v svoj prid.
Delovni prostor (iz osebnega arhiva avtorice)
Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih znanstvenofantastičnih romanov slovensko okolje, protagonisti?
Nekateri pravijo, da so fantazijski in znanstvenofantastični romani odmaknjeni od resničnosti, vendar to ne drži – so ogledalo družbe in svojega časa. Dandanes se večina avtorjev tega zaveda in le redko še vidimo zgodbe, kjer bi bili npr. pripadniki ene rase kar vsi po vrsti zlobni ali dobri, temveč gre za večplastne upodobitve družbe. Prav tako avtorice fantazijske svetove uporabljajo za preizpraševanje patriarhata, rasizma, razrednih razlik in drugih perečih problematik današnjega časa. V slovenskem književnem prostoru nastajajo raznolika dela, od visoke fantazije do fantazijskih in paranormalnih romanc. Ne navdihujejo se vsa iz našega najbližjega okolja ali mitologije, nekatere avtorje zanimajo druge kulture, zato najdejo navdih drugje.
Meni se je zdelo pri pisanju Srebrnih vezi pomembno, da sem zgodbo postavila v svet, ki je podoben našemu. Nisem hotela napisati zgodovinskega romana, zato je podobnost s pravimi kraji le približna, sem pa poiskala slovanska bajeslovna bitja, ki so del našega ljudskega izročila, saj so se mi vedno zdela zanimiva. Želela sem si, da bi se slovenski bralci in bralke dobro počutili v mojem svetu, da bi se jim zdel znan in domač, kot bi ponovno prebirali ljudske pravljice iz otroštva. Ni veliko modernih fantazijskih zgodb za odrasle, ki bi bile osnovane na podlagi naše kulturne dediščine, zato sem imela tudi malo bolj proste roke, da sem ustvarila ravno takšen svet, kot sem ga potrebovala za svoje junake.
Nekateri pravijo, da so fantazijski in znanstvenofantastični romani odmaknjeni od resničnosti, vendar to ne drži – so ogledalo družbe in svojega časa.
Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, čeprav so na primer zlasti kriminalni romani v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
Vsako vprašanje o manjvrednosti žanra je zapleteno in glede na to, da nisem komparativistka, lahko zgolj podam svoja opažanja iz let branja tako fantazijskih in znanstvenofantastičnih del kot tudi kriminalk in romanc. Morda je krivo dejstvo, da se zgodbe (vsaj kriminalke in romance) vedno »predvidljivo« končajo – pri kriminalki na koncu vedno razkrinkajo morilca, pri romanci pa glavna junaka živita srečno in zdravo do konca svojih dni. Pravzaprav pa le zelo dobrim piscem uspe napisati zanimiv roman, pri katerem se do zadnjega sprašujemo, ali bo detektivu le uspelo oziroma ali bo ljubezen zmagala kljub vsem preprekam. Prav tako so žanrske zgodbe praviloma bolj berljive, manj je zastranitev, dolgih opisov, notranjih monologov, zato je tempo branja hitrejši in bolj prebavljiv. To je seveda strašna posplošitev – kdorkoli se je kdaj lotil kakšne fantazijske sage z osmimi osemstostranskimi nadaljevanji ve, da znajo žanrski avtorji napisati še kako kompleksno zgodbo.
Literarne žanrske nagrade se mi zdijo pomembne, saj so žanrski romani pogosto zelo dobri, a avtorji z njimi le težko pristopajo k uveljavljenim knjižnim nagradam za t. i. družbeni roman. Menim, da je treba dobro delo prepoznati in nagraditi, še posebej, ker so to pogosto najbolj popularna dela, tako po prodaji kot po izposoji v knjižnicah.
Literarne žanrske nagrade se mi zdijo pomembne, saj so žanrski romani pogosto zelo dobri, a avtorji z njimi le težko pristopajo k uveljavljenim knjižnim nagradam za t. i. družbeni roman. Menim, da je treba dobro delo prepoznati in nagraditi, še posebej, ker so to pogosto najbolj popularna dela, tako po prodaji kot po izposoji v knjižnicah.
Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Ko sem prvič preletela ta vprašanja, sem ob temle pomislila, da bo moj odgovor preprost, »Oh, seveda imam rada knjižnice, že celo življenje jih obiskujem, tudi otroke vodim vanje.« Toda bolj kot sem razmišljala, več spominov na knjižnice se je izluščilo, tako da je odgovor nekoliko daljši.
S knjižnico je povezan eden mojih prvih spominov. Moja mama, Nataša, je bila urednica revije Ciciban in je mene ter dve leti mlajšega brata redno vodila v knjižnico, predvsem Pionirsko, ki je takrat bivala še v stari vili ob stavbi RTV Slovenija. Spominjam se, da sem lahko sama raziskovala knjižne police, spomnim se škripajočega parketa in vonja knjig. Pozneje smo se preselili v Šiško in s sošolko Jerco sva vsak teden popoldne obiskali Knjižnico Šiška, ki je bila takrat še stisnjena v pritličju bloka na križišču Šišenske in Celovške. Tam sva si izposojali vse nove izdaje z oddelka za mladinsko leposlovje, predvsem sem tam odkrila fantazijsko literaturo. Tako mi je eden od knjižničarjev, ko sem prišla prosit za priporočila, z oddelka za odrasle prinesel stari izvod Gospodarja prstanov (tisti z zeleno ilustrirano naslovnico), kar je bila ena najbolj prelomnih bralskih izkušenj v mojem življenju.
Tako mi je eden od knjižničarjev, ko sem prišla prosit za priporočila, z oddelka za odrasle prinesel stari izvod Gospodarja prstanov (tisti z zeleno ilustrirano naslovnico), kar je bila ena najbolj prelomnih bralskih izkušenj v mojem življenju.
Med študijem sem se veliko učila v knjižnicah, tako na Filozofski fakulteti kot tudi na Fakulteti za računalništvo in informatiko (takrat je bila še na Viču), saj sem se zaljubila v računalničarja in sva si želela čim več časa prebiti skupaj – zdaj sva poročena, tako da je bila to najbrž dobra ideja. Nekaj let pozneje sem v veliki čitalnici NUK-a napisala dve diplomski nalogi.
Ko sta se mi rodila otroka, pa sem začela v knjižnico zahajati zaradi njiju. Naša prva je bila Knjižnica Jožeta Mazovca v Mostah, kjer sem s triletnim malčkom raziskovala prenatlačene police s slikanicami, medtem ko se je enoletnik kotalil po blazinah v otroškem kotičku. Zdaj obiskujemo novo Knjižnico Šiška – vedno najprej zavijemo na oddelek s stripi, potem pa na tistega s fantazijskimi knjigami za otroke, saj sta fanta podedovala mojo in moževo ljubezen do žanra.
Delovni prostor (iz osebnega arhiva avtorice)
Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Trenutno berem in zelo uživam ob Svetiščih narave Irene Cerar. Redko posegam po neleposlovnih delih, to pa sta mi priporočili tako mama kot tašča, tako da sem se je lotila in mi je res všeč. Pred tem sem prebrala angleško fantazijsko romanco House of Flame and Shadow priljubljene ameriške avtorice Sarah J. Maas. Na polici me čakata Po vsej sili živ Nataše Kramberger in Onyx Storm Rebecce Yarros (no, pa še skladovnica drugih knjig, ki se kopičijo hitreje, kot jih uspem prebrati). Tistim, ki bi se radi spopadli z dobro fantazijsko zgodbo, ponavadi priporočam roman Izruvana (Naomi Novik), saj je samostoječ in dobro berljiv, avtorica pa je poljskih korenin, zato je njen svet prepojen s slovanskimi vplivi. Priporočam tudi Zvezdni prah Neila Gaimana, pa seveda novi prevod Tolkienovega Gospodarja prstanov, ki mi je ljubši od obeh prejšnih. Za nekoliko otožnejše branje posezite po romanu Nevidno življenje Addie Larue avtorice Victorie Schwab, ki je ena mojih najljubših v tem žanru. Od angleških naslovov so mi bile v zadnjem času zelo všeč One Dark Window (Rachel Gillig), Emily Wilde’s Encyclopedia of Faeries (Heather Fawcett) in Project Hail Mary (Andy Weir).
