Časopis za kritiko znanosti je že dolgo zavezan trajnostnemu razvoju, sprva je bil prek dolgoletne rubrike Oikos v reviji, nato prek sodelovanja z ekokolektivom Oikos, ki ustvarja zbirko okoljske literature. Študentsko sociološko društvo pa je tudi že dolgo zavezano trajnostnim temam. Prvič se omembe trajnosti pojavijo leta 2018, v 1. zborniku poletne šole SocioKlub-a, ko je Izidor Ostan Ožbolt napisal prispevek z naslovom Kaj nam sporoča okoljska kriza? Od takrat dalje, se v vsakem izmed zbornikov, vsaj bežno, pojavi potreba po proučevanju trajnosti, vse do leta 2024, ko privre na plano ta, dotični, zbornik, ki se v celoti prepusti tematikam trajnosti.
Na začetku oktobra so bili predstavljeni nekateri članki iz 1. številke Časopisa za kritiko znanosti (Ne)trajnostni svetovi (št. 294, 2025). Številko so pripravili_e večinoma študenti_ke sociologije, pa tudi nekaterih drugih fakultet, na primer Naravoslovno tehniške fakultete, Fakultete za farmacijo ipd. Glavne dileme, ki so se izpostavile na predstavitvi so, da je danes mnogo raznovrstnih definicij in področij trajnostnega razvoja, zaradi česar ne moremo natančno raziskovati in meriti učinkov trajnostnih praks in s tem povezanega človeškega vedenja.
Za bralko ali bralca, ki ga zanima vloga knjige in literarnega diskurza v dobi trajnosti, ponuja ta zbornik bogato izhodišče. Knjiga postane simbol — in tudi konkretna oblika — materialnega in nematerialnega potrošništva (tisk, distribucija, branje, arhiviranje). Ob tem se odpira vprašanje, ali tudi branje lahko postane dejanje trajnosti? Kako oblikovati uredniške politike in knjižnične prakse, ki ne reproducirajo potrošniške orientiranosti, temveč spodbujajo premišljenost, reciklažo, krožno kulturno ekonomijo?
Ob tem se odpira vprašanje, ali tudi branje lahko postane dejanje trajnosti? Kako oblikovati uredniške politike in knjižnične prakse, ki ne reproducirajo potrošniške orientiranosti, temveč spodbujajo premišljenost, reciklažo, krožno kulturno ekonomijo?
Najbolj citirana definicija trajnostnega razvoja po Brundtlandovem poročilu (1987) definira trajnostni razvoj kot razvoj, ki zadovolji potrebe sedanje generacije, ne da bi ogrozil sposobnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe, če pa v ospredje postavimo družbeni vidik trajnosti, je ta opredeljen kot sposobnost družb, da za stalno zadovoljijo človekove fizične, socialne in čustvene potrebe (Rogers v Paillé in dr., 2018), pri čemer je poudarek na zdravju, dobrobiti, preprečevanju revščine in dostojnem življenju.
V času, ko nas družbene in okoljske spremembe postavljajo pred vedno hujše izzive, od izčrpavanja virov do ekscesne potrošnje in globalnih neenakosti, se zdi ključnega pomena, da razmišljamo o trajnosti – ne zgolj kot modni besedi, temveč kot pogoju za kulturno, ekonomsko in etično preživetje človeštva in planeta. Knjige in publicistika nam pri tem ne služijo le kot vir informacij, temveč kot prostor kritične refleksije, kjer se izrisujejo temeljna vprašanja: koliko stvari in izdelkov pravzaprav potrebujemo? Kako so naše navade povezane s širšim ekosistemom potrošnje? Kako na potrošništvo in trajnost vpliva razvoj sodobnih medijev, publicistike, razvoj umetne inteligence?
Raznolikost definicij pa korporacije spretno uporabljajo za manipuliranje z oznako »trajnostnega izdelka, storitve, procesa« v okviru trajnostne potrošnje. Trajnostna potrošnja je predvsem vezana na ekonomske kazalce blaginje, »eko« izdelke si lažje privoščijo bolje situirani ljudje, hkrati pa so dejansko vprašljive »eko« prakse nekaterih podjetij, ki zaradi eko brandiranja prodajajo izdelke dražje, čeprav je v resnici tovrstne izdelke naredila poceni delovna sila v nerazvitih državah. Korporacije tako zavajajoče prelagajo odgovornost za takšne in drugačne netrajnostne prakse na posameznika in njegove/njene odločitve za nakup določenega izdelka. Ker pa je »biti trajnosten« lažje dostopno tistim, ki pripadajo višjemu razredu, ljudje potrebo po trajnostni potrošnji občutijo kot breme.
Raznolikost definicij pa korporacije spretno uporabljajo za manipuliranje z oznako »trajnostnega izdelka, storitve, procesa« v okviru trajnostne potrošnje.
Trajnost ni povezana le z ekonomijo, ampak tudi s prevladujočimi okoljskimi in sociološkimi vidiki, kakor smo lahko slišali na primeru zadnjih olimpijskih iger v Parizu, kjer so prizorišča predstavljali že obstoječi objekti, ali pa tisti začasne narave, ki niso pretirano posegali v okolje, v olimpijski vasi so športniki_ce spali_e na posteljah iz kartona, s precej veganskimi in vegeterjanskimi jedmi se je trajnost upoštevala tudi iz prehranskega vidika. Vendar pa so bili, kar zadeva socialne vidike na zadnjih OI zavajajoči. Za potrebe OI, ki so potekale zlasti v revnejšem predelu Pariza, v katerih so bili_e naseljeni_e migranti_ke, so slednje v času OI izselili, po končanih OI pa tem obljubili cenovno dostopna stanovanja, kar se ni zgodilo. Stanovanja so si lahko privoščili le premožnejši prebivalci Pariza, zaradi česar so bili_e migranti_ke še bolj potisnjeni_e na obrobje, tako družbeno kot tudi iz povsem prostorskega vidika. Torej upoštevali so okoljske, ne pa tudi socialno-družbene vidike trajnosti. Oznanitev pariških iger kot »trajnostnih« in »zelenih« je torej zavajajoče in pomanjkljivo.
Običajno ljudje ne pomislijo, da bi bil spanec (lahko) del trajnostnega razvoja, a slišali smo tudi o tem. Spanje ne uravnava le biološko-medicinski vidik, vedenjske prakse posameznika_ice, ampak nanj vplivajo tudi družbeno-ekonomski kazalci. Ljudje so velikokrat podvrženi prekomernemu delu, ki se razpotegne v zgodnje večerne ure, gledanju televizije, branju/gledanju vsebin na družbenih omrežjih in ostalih medijih, kar gre na račun spanca in počitka. Spanec je osnovna človeška potreba in pomanjkanje spanca na množični ravni pomeni, da posledice ne občutimo samo na individualni ravni, vendar kot celotna družba. Prav zaradi tega je potrebno pri preučevanju trajnostnega razvoja družbe pogledati tudi širše dejavnike, ki to preprečujejo, kot je to razvidno iz prispevka o spanju.
Zbornik (Ne)trajnostna potrošnja pod okriljem ČKZ odpira vprašanje analize potrošnje kot družbenega in kulturnega fenomena, ki je globoko vpet v vprašanja narave, ogroženosti in odgovornosti. Prispevki problematizirajo razmerje med potrošnjo in produktivnostjo, med ekonomskim razvojem in naravnimi viri ter kazalnike rasti, ki pogosto izključujejo meje planetarnega in družbenega. Zbornik bodisi neposredno bodisi implicitno naslavlja tudi literarne prakse – branje, knjižne publikacije, kulturno produciranje – kot del širšega sistema porabe in repliciranja družbenih norm.
Zbornik (Ne)trajnostna potrošnja pod okriljem ČKZ odpira vprašanje analize potrošnje kot družbenega in kulturnega fenomena, ki je globoko vpet v vprašanja narave, ogroženosti in odgovornosti. Prispevki problematizirajo razmerje med potrošnjo in produktivnostjo, med ekonomskim razvojem in naravnimi viri ter kazalnike rasti, ki pogosto izključujejo meje planetarnega in družbenega.
Čeprav je bilo na področju trajnostnega razvoja veliko narejenega, pa vseeno ostaja precej vrzeli in nerešenih problemov. Definiranje trajnosti iz okoljskega vidika, kar je običajna praksa, ne zadostuje, saj s tem pristopom pozabljamo na ljudi, ki to okolje uporabljajo; potreba po zakonodaji, ki bo preprečila samoimenovanje trajnostnega izdelka s strani korporacij, ki si v trenutni družbi standarde določajo same; potreba po preučitvi kulture, ki dopušča netrajnostne prakse in jih normalizira, tudi če žrtvuje dobro počutje, zdravje in razvoj posameznikov.
