Simona Klemenčič je svoj literarni prvenec, antiutopični roman o prihodnosti Hiša brez ogledal, izdala pri založbi Litera leta 2022. Roman o postapokaliptični Evropi in novi ledeni dobi, kjer vladajo stroga pravila združenih držav Karantanije, predvsem za ženske, ki so omejene na zakone države, cerkve in doma, smo uvrstili med aktualne naslove branj pri projektu Mesto bere. „Slovenska Deklina zgodba z odtenki slovanske duše,“ roman jedrnato opiše bralka na portalu Goodreads. S Simono Klemenčič o pisanju, žanrih, žanrskih nalepkah, raziskavah, ki jih zahteva pisanje; bolj kot se potapljaš v globine in labirinte žanra, več študija je potrebnega za pisanje prepričljive zgodbe.
Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtorica omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Kako sem omejena pri pisanju? Nikakor. Pišem zgodbo in vse, kar me zanima, je, da se dobro bere. O pravilih se ne sprašujem. Pravila so za varstvo pri delu in prečkanje ceste.
Literatura je boljša ali slabša. O tem, kaj je dobro, odloča vsak bralec zase, zame pa je pol dobre literature sporočilo in druga polovica zgodba – in kadar je to dvoje dobro prežeto eno z drugim, dobimo kvalitetno literaturo. Kar želi pisatelj bralstvu v resnici povedati, do mnogih potencialnih bralcev ne bo prišlo, če ne bo postreženo v zanimivi zgodbi, ki jo prebereš do konca.
Eno plast mojega romana Hiša brez ogledal predstavlja antiutopična pripoved o krščanskem fašizmu, ledeni dobi, in pandemiji, poleg tega pa obravnava tudi druge teme, kot so odnosi v družini in kriza identitete. Od takrat, ko sem zgodbo pred nekaj leti napisala, smo globalno pandemijo tudi doživeli, trenutno politično stanje pa je tudi čisto preveč podobno temu v mojem romanu. Za to, da sem lahko napisala prepričljivo zgodbo o situacijah, ki so bile zunaj moje izkušnje, je bilo potrebnega veliko raziskovanja. Zdaj, ko pišem zgodovinski roman o starih Slovanih, ki bo hkrati tudi kriminalka, pa imam z raziskovanjem devetega stoletja precej več dela kot s samim pisanjem, čeprav sem že v osnovi primerjalna slovanska jezikoslovka. Želim prepričljivo opisati čas, ki ga nisem doživela, predvsem pa ne bi rada napisala kakšne neumnosti. To velja tako za žanre (zvrsti?), ki gledajo v preteklost, kot za tiste, ki gledajo naprej. Ti zahtevajo od pisatelja poglobljen študij, kar pa mi kot znanstvenici tudi najbolj ustreza.
Kar želi pisatelj bralstvu v resnici povedati, do mnogih potencialnih bralcev ne bo prišlo, če ne bo postreženo v zanimivi zgodbi, ki jo prebereš do konca.
Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih znanstvenofantastičnih romanov slovensko okolje, protagonisti?
Gojim eno zamero do nekaterih zvrsti, predvsem do antiutopije, znanstvene fantastike in tudi zgodovinskih romanov, in to je, da znajo biti liki preveč enodimenzionalni. Pomembno sporočilo literature bi po mojem moralo biti, da tudi v spremenjenem okolju ljudje v svojem bistvu ostanejo bolj kot ne isti. V tem kontekstu mislim, da moramo pisati o ljudeh, kakršne poznamo danes, okrog nas, pisati predvsem o nas samih – v tem primeru pač Slovencih – in ne o nekih imaginarnih ljudeh z drugačnimi možgani. Kot so se sprli naši predniki glede tega, čigava kočija ima prednost na ozki stezi, tako se bodo zanamci prerivali v vrsti pred teleportom. Res vidimo, da zaradi spremenjenega okolja možgani začnejo delovati drugače, ampak ne tako, kot smo si nekoč predstavljali, da bi se spremenili v robote, ampak nasprotno v vedno bolj raztresene in nevrotične Slovence, ki pa imajo še zmeraj iste želje, potrebe in finte.
“Delovni kotiček” (osebni arhiv avtorice)
Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, čeprav so na primer zlasti kriminalni romani v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
V to košaro, na kateri je nalepka žanr, mečemo vse po vrsti; v isti sapi govorimo tako o snovi nekega literarnega dela kot postavljamo vrednostne sodbe o njegovi kvaliteti. Nekje daleč v zgodovini nastanka teh nalepk je mogoče najti nekakšno korelacijo. Nalepka žanr je verjetno nastala zaradi potrebe, da se da skupno ime trivialni literaturi, delom brez visokih literarnih ambicij, »po en groš«. Ljubiči, krimiči in doktor romani so prišli na slab glas zaradi masovne produkcije in pomanjkanja literarnih ambicij avtorjev, predvsem pa mislim, da jim zamerimo predvidljivost. En lik je povsem dober, drugi je popolnoma pokvarjen, predvidljivo je, kaj bo kdo naredil … To je značilno za žanrsko trivialno literaturo – a se, če smo iskreni, lahko najde tudi v literarnem kanonu. Kolikor razumem, so nalepke morda v korist bralcu, ki mu v določenem trenutku ustreza določen tip literature in pride nazaj po več. Tako lažje najde, kar išče.
Kakor se na eni strani prekrivata izraza žanr in trivialno, tako se na drugi strani prekrivata izraza žanr in zvrst, vse skupaj pa postane kar zapleteno. Ime rože, recimo, ima vse elemente detektivke, je pa glede na različne vire obenem zgodovinski roman, postmoderni roman, srednjeveški triler in filozofski esej. To je cel kup nalepk. Takoj ko imamo opravka z bolj kompleksno pripovedjo, so te oznake lahko problematične, ker kakovosti romana ne določa njegova snov. Želela bi verjeti, da tudi komisije za književne nagrade razmišljajo tako ter da se poglobijo v vsako delo in se o njegovi vrednosti ne odločajo vnaprej na podlagi tega, da se na platnici omenja znanstvena fantastika, distopija ali morda piše »detektivski roman«.
Žanrske nagrade bi seveda morale biti žanrsko-specifične in prva dva izbora, ki bi si ju želela, bi bila namenjena eden slovenski kriminalki, drugi pa znanstveni fantastiki ter (anti)utopiji. Imamo tudi rastočo produkcijo fantazijske književnosti, ki si prav tako zasluži svoj izbor in svoje nagrade. Izbori so lahko tudi na dve ali tri leta. Za dela, ki jih je težje popredalčkati, pa bi rekla, da je toliko bolje, če se jih upošteva v več izborih kot manj.
Ljubiči, krimiči in doktor romani so prišli na slab glas zaradi masovne produkcije in pomanjkanja literarnih ambicij avtorjev, predvsem pa mislim, da jim zamerimo predvidljivost.
Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Pri knjižnicah je najbolj dragoceno, da so to skupni, javni prostori, kjer lahko preživljaš čas ne da bi poskušali zaslužiti s teboj. Sicer pa živim v istem bloku s knjižnico in v kuhinji včasih slišim po zračniku smeh. To mi vedno polepša dan.
Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Omeniti moram knjigo Tie Levings Dobro naučena žena ali Dobro dresirana žena (A well-trained wife: My escape from Christian patriarchy), ki je izšla lani in je za zdaj še v angleščini. Omenjam jo zaradi tega, ker v marsičem močno spominja na Hišo brez ogledal, le da se je njej zgodba, ki sem si jo jaz zamislila kot distopično pripoved, dejansko zgodila.
Sicer pa bi delila svoje navdušenje nad tremi deli: Audrey Niffenegger Žena popotnika v času, Lauren Groff Matrica in Dan Podjed Krizolacija. Dve pripovedi, ki bi ju želela tudi videti v slovenščini, sta Claire North Prvih petnajst življenj Harryja Augusta (The first fifteen lives of Harry August, 2014) in Claire Cameron Poslednji neandertalec (The last Neanderthal, 2017).
Naučila sem se, da pri res dobrih delih poiščem avtorja na spletu in pošljem kakšno besedo pohvale. Izkaže se, da tudi priznani pisatelji in znanstveniki radi slišijo, da je bila njihova knjiga nekomu še posebej všeč.
