Maja Smole, pisateljica in bibliotekarka v Mestni knjižnici Ljubljana, je avtorica kratkih zgodb in knjige Poslednja bitka bogov (Založniški atelje Blodnjak, 2002). Kakšne teme jo zanimajo pri pisanju in branju, zakaj je pri pisanju žanrskih besedil pomembna svoboda in kako pomembno je kdaj tudi pobegniti – na primer v branje. Ker literaturo združuje tako pri delu kot pri ustvarjanju pa tudi o tem, kako se kot avtorica počuti v knjižnici, obkrožena z množico dobrih, pa tudi slabih knjig.
Zakaj je pisanje žanrske zgodbe za vas izziv? Kako ste kot avtor omejeni z žanrskimi pravili pri pisanju zgodbe?
Kot avtorica fantastike bi težko rekla, da sem omejena. Ta žanr mi daje veliko večjo svobodo kot kakšen drug. Lahko se vprašam: Kaj je še možno? Kaj se bo zgodilo, če bo prišlo do tega? In potem grem tako daleč kot mi nese domišljija. Edino, kar je mogoče omejitev in se vedno vprašam, je: »Bi se nekdo takšen res tako odzval kot se je lik v zgodbi?« Saj imam rada pravljice, a dobra fantastika niso pravljice, se nas namreč dotakne nekje globoko v naši psihi.
Kako na zgodbo vpliva družbeni kontekst? Kakšen pomen imajo za zgodbo prizorišča, v primeru slovenskih znanstvenofantastičnih romanov slovensko okolje, protagonisti?
Okolje vedno vpliva na avtorja. Izkušnje vplivajo nanj. Čeprav to večinoma zanikajo. A okolje vedno vpliva na nas, saj živimo v njem. Ne živimo v vakumu kot bi nas nekateri radi prepričali.
To, da je žanrska literatura manjvredna, je pogled strokovnjakov nanjo. Zakaj? Ker jo ljudje radi berejo? Ker je priljubljena? Vedno je bilo tako. Ne samo pri pisanju.
Zakaj po vašem žanrsko literaturo vrednotimo kot manjvredno, čeprav so na primer zlasti kriminalni romani v zadnjih letih v dobri kondiciji? Kakšno je vaše mnenje o emancipaciji žanra tudi na, recimo, področju literarnih žanrskih nagrad?
To, da je žanrska literatura manjvredna, je pogled strokovnjakov nanjo. Zakaj? Ker jo ljudje radi berejo? Ker je priljubljena? Vedno je bilo tako. Ne samo pri pisanju. Kar je bilo priljubljeno s strani množic, je veljalo za vulgarno, manjvredno. A ko pomislim na fantastiko, pomislim na mite, na mitski jezik, ki je simbolni. Zanimivo je, da jo velikokrat opredeljujejo kot eskapistično. Kot bežanje pred resničnostjo. Zelo mi je všeč Tolkienov odgovor na obtožbo, da je njegovo pisanje beg pred resničnostjo: »Fantastika je eskapistična in v tem je njena slava. Če vojaka ujame sovražnik, ali ni njegova dolžnost, da pobegne? …če cenimo svobodo uma in duše, če smo zagovorniki svobode, potem je naša jasna dolžnost, da pobegnemo in s seboj vzamemo čim več ljudi!«
Literarne žanrske nagrade že dolgo obstajajo: Hugo in Nebula sta najbolj znani. Kajti obstajajo avtorji, ki so bolj kvalitetni od drugih in te je potrebno, ne glede na žanr, izpostaviti.
Čarobni medved (iz arhiva avtorice)
Kaj za vas kot avtorja pomenijo knjižnice, knjigarne, arhivi? Morda kakšna zgodba, ki se vam je pripetila, ko ste raziskovali snov za pisanje?
Knjižnica je vedno bila moj drugi dom. Ko sem se, že kot otrok odpravila vanjo, sem domov vedno prinesla nahrbtnik knjig. Prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Žal, sedaj ko delam v knjižnici kot knjižničarka, veliko manj berem, saj sem postala zelo izbirčna glede branja.
Knjižnica je vedno bila moj drugi dom. Ko sem se, že kot otrok odpravila vanjo, sem domov vedno prinesla nahrbtnik knjig. Prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Žal, sedaj ko delam v knjižnici kot knjižničarka, veliko manj berem, saj sem postala zelo izbirčna glede branja.
Katera branja, knjige, revije se znajdejo na vaši delovni mizi? Imate kakšen bralni nasvet, knjižno priporočilo za bralce?
Na moji »delovni mizi« se znajdejo knjige o psihologiji, mitologiji, šamanstvu, zgodovini… Od leposlovja pa me pritegne fantastika, znanstvena fantastika, zabavne zgodbe, zgodbe s sporočilom…
V branje bi pa priporočila: Kevin Brooks: iBoy; Tetralogija Zrcalka avtorice Christelle Dabos in seveda Štoparski vodnik po galaksiji Douglasa Adamsa.
