Bilo je vroče poletje 1992, dan je bil prav tako soparen ion zrak zadušljivo negiben kot v Mani, ko sem se prvič srečal z Miho Remcem, gurujem slovenske znanstvene fantastike (zf) in klasikom tega žanra sploh. Četrt stoletja prej sem dobesedno preštudiral njegovo Smrt v Kurentiji kot avizo v njegov opus, ki ga je v Votlini predstavil v vsej polnosti in popolnosti. Neverjetno, kako je zmogel že v svojem prvem polnokrvnem zf romanu zajeti vse, kar je tedaj, pa tudi danes, če govorimo o bistvu žanra, predstavljala znanstvena fantastika. Človek, ki je resda bil pisatelj (in tudi pesnik, kot se je pozneje odkrilo), a si je kruh za časa delovne kariere služil v centralni redakciji časnika Delo. In ni bral zf knjig, še najmanj pa tujih, ker praktično ni govoril nobenega tujega jezika.
Z Mihom me je seznanil Bojan Meserko, ki sem ga poznal iz prejšnjih let, ko sva sodelovala pri zf fanzinu Blodnjak, ki sta ga urejala on in Marjan Škvarča. Bojan je takrat pripravljal za izdajo zbirko Mihovih kratkih zf zgodb in je mene porosil, če bi napisal spremno besedo. Seveda sem z velikim veseljem sprejel ponudbo. Vprašal sem ga za rok in za obseg; za slednje je bil zelo zgovoren, kolikor hočeš, je dejal, lahko tudi veliko. In sem potem res napisal veliko, zelo veliko. V knjigi z naslovom Astralni svetilniki je besedilo z naslovom Iskanje akacijeve opojnine naneslo, reci in piši, kar 35 strani. To je še do danes najbolj obsežna študija Remčevega opusa (podpisal sem jo s psevdonimom). Besedilo, ki bo daljše, bo moja knjiga o Mihi, ki jo snujem že nekaj let in po malem, zaenkrat čisto po malem, tudi pišem.
Tista leta sem služboval kot slovenski konzul v Celovcu, zaradi česar sem si tu pa tam lahko privoščil, da sem prišel v domače kraje na obisk, s tem pa tudi se spoznal z Mihom. Obenem sem se seznanil tudi z njunimi (Mihovimi in Mirinimi, njegova soproga) sorodniki na Avstrijskem Koroškem. Z Mihom sva ostala v stiku vsa poznejša leta, vse do njegovega odhoda iz tuzemstva. Krajši premor se je zgodil, ko sem se v jeseni 2000 vrnil iz službovanja na severu Evrope (v Stockholmu sem bil od oktobra 1996 naslednja štiri leta) in me je služba državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu tako potegnila v svoje razgibane vode, da enostavno nisem prišel do Mihe. On pa me je staknil preko že omenjenih koroških sorodnikov. Oprosti, Miha, za nazaj.
Miha je pisal kot galaktični vrelec, ideje so mu vrele na dan, kot da jih pošiljajo izbruhi sončevih peg; morda so tudi jih, kdo ve…
Ampak zdaj pa k njegovem opusu. Miha je pisal kot galaktični vrelec, ideje so mu vrele na dan, kot da jih pošiljajo izbruhi sončevih peg; morda so tudi jih, kdo ve (prim. npr. zgodbo Pomnik za Evridiko).
Poskušajmo našteti njegove knjige (med njimi prevladujejo, kajpak, romani). Takole gre kozmični črkoslovni niz:
V dobrih šestih desetletjih ustvarjanja je na knjižno polico postavil kakšnih dvajset knjig v njemu najljubšem žanru. Naštejmo najprej njegove romane (kronološko): Votlina (1977), Prepoznavanje (1980), Iksion (1981), Mana (1985), Lovec (1987), Nečista hči (1987), Zelena zaveza (1989), Zapiski odposlanca zemlje (1991), Iksia (2001), Iks (2006), Ostrostrelka (2008), Mitrejin koder (2011), Trapanske kronografije (2018), Klonski greh (2018), Pajčevina časa (2018) in Petovionsko razgrešenje (2018). Slednji trije romani predstavljajo njegovo drugo trilogijo, posvečeno Ptuju (Ptujska trilogija), prvo pa sestavljajo romani Iksion, Iksia in Iks (napisani v razmaku dobrih treh desetletij). Njegove kratke zgodbe so izšle v dveh zbirkah, in sicer Astralni svetilniki (1993) in Žar ptica (2013), ki je izšla tudi v srbskem prevodu, posebej pa je izšla Kodeljica v vesolju (1987). Roman Nečista hči je izšel v angleščini z naslovom The Barrens (2018), kar nekaj pa jih je ponatisnjenih.
K temu dodajmo še serijo del, ki zaznamujejo njegov opus v širšem literarnem smislu: Pravljica o srečnem kovaču (1938, podlistek v Mladem Slovencu), Pripovedke iz Zmajskega gradu (1952), Kamen resnice (1959), Sončni obrat (1969), Smrt v Kurentiji (1977), Veliki voz (1984, napisan 1952) ter uprizorjena dramska besedila Mrtvi kurent (1959), Srečni zmaji (1963, ZF) in Delavnica oblakov (1966), zaradi katere pa posledično ostanejo neuprizorjeni Kres ob Savici (1969), Priklicevanje Nebov (1973) in Kuga plastionska (1975, zf) ter zf filmski scenariji Odpoklic iz orbite, Izginjajoča Mana in Na robu Sonca.
In končno še njegove tri pesniške zbirke: Otožne rože (2009), Pogrešanja (2012) in Strune/Strings (2014). Vse izpričujejo rahločutno liriko, ki samoumevno domuje v širših mavričnih odtenkih ustvarjalnega opusa guruja Remca, ki tudi v najbolj črnih globinah žanra izpričuje primesi tenkočutnega, nežnega občutenja. Mislim, da lahko mirne duše zapišemo, da je prav lirična Remčeva bit zaslužna za veličino njegove zf ustvarjalnosti.
Ampak ta pa je po svoji izvirni biti ravno antiutopija. V osrčju je Miha Remec mojster antiutopije.
To je ključna in splošna značilnost njegovega pisanja. Obenem je to področje, ki ga analizira, secira in razgalja, v samem njegovem središču pa je človek s svojimi stiskami, zagatami, brezizhodnostjo in iskanjem. Z gotovostjo lahko poudarimo, da je to samo bistvo zf kot žanra, v katerem domuje naš slovenski bard. To uprizarjanje je seveda obdano s temeljnimi žanrovskimi parametri, kot so čas, prostor, materija in znanost. Pri Remcu izstopata dve značilnosti: erotika kot jasna in neposredna kritična refleksija človekove brezizhodnosti in posledično iskanje rešitve ter uporabljanje novih besed. Remčevi neologizmi so že kar žanrovska tipičnost in so vredni samostojne poglobljene študije. In k vsemu sodi tudi precej prisoten okvir postkatastrofičnosti. Remčevi junaki iščejo izhod in rešitev pred verjetno katastrofo, najmanj v enaki meri pa so postavljeni v obdobje življenja po katastrofi. Ponovno pomemben element antiutopije.
Prav tako je treba jasno zapisati, da je Miha Remec tipičen predstavnik generacije klasikov zf. To pomeni, da je v družbi avtorjev, kot so Arthur C. Clarke, Isaac Asimov, Ray Bradbury, Philip K. Dick, Robert A. Heinlein, Clifford D. Simak, Robert Sheckley, Frank Herbert, Ursula K. Le Guin in Stanislaw Lem.
Prav tako je treba jasno zapisati, da je Miha Remec tipičen predstavnik generacije klasikov zf. To pomeni, da je v družbi avtorjev, kot so Arthur C. Clarke, Isaac Asimov, Ray Bradbury, Philip K. Dick, Robert A. Heinlein, Clifford D. Simak, Robert Sheckley, Frank Herbert, Ursula K. Le Guin in Stanislaw Lem. V žanrovskem smislu pa suvereno nadaljuje rdečo nit, ki so jo zastavili Jevgenij Zamjatin, George Orwell in Aldous Huxley, medtem ko mu v slovenskem jezikovnem prostoru izbrano družbo delajo predvsem Ivan Tavčar, Damir Feigel, Vid Pečjak in Franjo Puncer pa tudi seveda Edo Rodošek. Remec je klasik, ker zastavlja smeri in krepi žlahtno bistvo žanra. Nekateri od naštetih klasikov so že pokojni, nekateri so praktično nehali pisati, a on je s svojim opusom potegnil klasično zf prepričljivo v 21. stoletje.
Tematsko izhodišče Remčevega zf opusa pa se nahaja v dveh njegovih zgodnjih sočasovnih delih. Prvič, Smrt v Kurentiji (1977) je mojstrsko prizorišče osebnih stisk kurenta, ki je ujet v oklep, v opravo, v masko, ki je za zunanji svet in opazovalce ter občudovalce predvsem statusni znak in simbol, Remčev kurent pa je v njej ujet, je ujetnik, v brezizhodni in trpeči stiski. Drugič, Votlina (1977) postavlja to in tako stisko v jasen okvir žanra in je kultno delo slovenske zf. Je aksiom in orientir, biblija in katekizem. Je, kot so Prešernove Poezije. V njem Remec zastavi temeljne vidike žanra in svojega njegovega upodabljanja ter razumevanja. Kombinacija obeh pogledov je osrčje njegove izpovednosti in po tem je Miha Remec čisti zf avtor. Čist kot gravitacija, temeljni zakon in princip absolutnega univerzuma. Klasik.
In potem sta tu še obe trilogiji. Asimov, Clarke in Herbert so avtorji najbolj znanih trilogij oziroma že kar romaniziranih ZF sag. Remec jim z obema svojima stoji z ramo ob rami. To pomeni, da je skupaj z njimi tematsko, konceptualno, stilsko in tudi narativno-dramaturško na zf Parnasu.
Neznančeva, neznana, neznanska, nepoznana, vseznanska, uni-iks trilogija (Iksion, Iksia in Iks) je podoba poti, iskanja, vračanja, nevrnitve in vseprisotnosti, izgubljene in nedorečene, nezaključene. Polne samote, iskanja, srhljivosti, slepila, ironije in tiranije; zapiranja, izolacije, tujstva in odtujenosti Homo Sapiensa. To je celovit in zaokrožen, na novo ustvarjen futurističen svet, podprt z vsezmožno kompjuterizacijo. Iksovske usode in iksovska pot, skratka. Napisana v razponu treh in pol zemeljskih desetletij ter razpeta v tri nemerljive in praktično nerazumljive časovne parametre. Miha je pač bil tudi vesoljeplovec, saj je s trilogijo segel praktično do konca kozmosa in skozi čas ter nazaj.
Ptujska trilogija je svojevrsten unikum. Apoteoza rojstnim krajem, nepoznanemu in nespoznanemu središču (njegovega) vesolja. Prava, čista zf je vedno odsev, je samosvoja in neukrotljiva refleksija (avtorjeve) stvarnosti v času prostoru.
Prvi del je dodelan, izpiljen in pretanjen Mitrejin koder. Drugi del je eksperimentalno okrepljen z naraščajočimi elementi pesnjenja, kjer Miho Remca izvirno dopolnjuje do takrat njemu neznana in nikoli videna soavtorica, Aleksandra Jelušič, ki je v nekem smislu celo njegov alter ego. Tretji del pa je, prav tako izpisan v enakem sinergičnem soavtorstvu, pretanjeno vsemirsko prehajanje v epsko mojstrovino, ki jo je mogoče nazorno označiti s Prešernovo formulo »čas v njej rabelj hudi«. Remec je s trilogijo o tujstvu (Ptuj: P-tuj; ptujski – tujski) postavil zf kot žanr v obločni plamen, ki sega od čiste naracije prek dramaturgije do epa. Zato imejmo v mislih: ko bodo prišli iz drugih galaksij, jih bo čakala v brezbesedje zavita Remčeva visoka pesem. Pionirsko, osupljivo, a morda glede na širok razpon njegove ustvarjalnosti vseeno tudi po malem pričakovano. Obenem obe njegovi trilogiji potrjujeta, da je bil Remec sposoben ustvarjati v dolgem časovnem kontinuumu in da je imel kipečo ustvarjalno inovativnost, ki je zmogla že zaključeno zgodbo povezati v nadaljevanje. To je odlika velikih mojstrov.
Ptujska trilogija je oda očesu časa. Je časoslovni vrtinec visoke dinamike in tekočega, liričnega stila in mehkega ubesedovanja velikih, večnih in neminljivih vprašanj človeške biti in smisla, eksistence in usode; identitete. Ko jo beremo, se nam zdi, da se sprehajamo v parku časa (»Zdaj se bomo sprehajali po času kot ptice po nebu …« – druga knjiga, stran 35). Je oda po stilu, zanosu in čutenju, po odtisu življenja, to je prabit, to je duh, ki pomeni združitev dveh duš, to je visoka pesem zf. S to trilogijo je Miha znova presegel samega sebe in odprto – a zdaj tudi neodgovorjeno – ostaja vprašanje, kje so meje tega njegovega samopreseganja.
Trilogija nas vodi med temo in svetlobo, kjer se križajo časovne poti, po njih pa hodijo in begajo in se iščejo duše, iz katerih so stkane človeške usode. Z njenim tretjim delom se je Remec kot po kronoportaciji vrnil k Votlini, na začetek časa – ali pa na njegov konec, kdo ve – k votlini, temu antropološkemu prapočelu stvarstva.
S tem pa je Miha, prijatelj, guru in velemojster, tudi pet let po odhodu, ki pravzaprav ni bil odhod, ampak prehod, še vedno tu. Med nami, med vsemi, ki beremo zf in o njej razmišljamo, se nad njo navdušujemo. Meni je, seveda, bilo zelo hudo, ko je Miha odšel. Iz Makedonije sem se vrnil predzadnjega julija in preden sem se doma izkopal iz škatel in se za silo namestil, minilo je le nekaj kratkih, bežnih dni, je Miha odpotoval. Nisva se videla. Sva se pa videvala zelo pogosto, ko sem z mojih turških lokacij in iz makedonskih poti občasno prihajal domov. Domača pot me je vodila k njemu in vedno je bil poln energije, nikoli ni usahnila in pogovori z njim so bili vsakič kot božja mana. V njej je Miha zlahka, inovativno, poglobljeno, pripovedoval, kot teče voda v studenčnica v skritem kotičku gozda …
